Torek, 9. 6. 2015, 15.08
6 let, 7 mesecev
James Bay: hipsterska brada glasbene scene
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1
Letošnji dobitnik nagrade brit po izboru kritikov in kritičark je 24-letni Britanec, ki mu je klišejsko indie-folk glasbo uspelo izpiliti do popa. Na prvencu Chaos And The Calm je namreč zbirka izjemno spevnih, melodičnih skladb, ki bi jih po zvoku zlahka postavili na katerokoli stran Atlantika.
Chaos and Calm sicer prinaša predvsem zadnje - mirnost, saj gre za precej varen album brez zunajžanrskih izletov. Že s Craving in Hold Back the River se Bay umesti med tiste varne avtorje, ki refrene stopnjujejo s spremljevalnimi zborčki, s kitarskimi melodijami pa zganja romantiko, na primer v Let it Go, ki je predvidljiva, a prijetna.
A kitare in folk ritmi niso vse, na kar prisega dolgolasi Bay. V If You Ever Want to Be In Love se približuje Fleetwood Mac, v Move Together in v Scars je že skoraj preveč podoben Rayu LaMontagnu, in v Get Out While You Still Can, presenetljivo U2-jevski in posledično izjemno udoben za poslušanje. Če bi se še oblačil v gozdarja, bi ga bilo praktično nemogoče opaziti v indie množici, zato se zdi, kot da je Bay nekakšna hipsterska brada sodobne glasbene scene - simpatičen, a neizstopajoč.
Najmočnejši del albuma se zagotovo zgodi v skladbi Best Fake Smile, čeprav talenta in razsežnosti Hozierja, ki je zagotovo odkritje leta, ni od nikoder. Chaos And The Calm se sicer lahko mirne vesti uvrsti med najbolj simpatične izdelke prve polovice leta, izbor kritikov in kritičark, ki so mu podelili nagrado brit, pa si mogoče vseeno zasluži malce privzdignjeno obrv.
