Intervju: Danijela

Kaj je mala Danijela hotela postati, ko bo velika? Res želite, da vam povem? Šokirani boste! Želela sem postati nuna. Pomislite, bila bi kot Whoopi Goldberg, organizirala bi žurke v cerkvi. (smeh) No, ta ideja me je kmalu minila. Nato sem hotela postati zdravnica in sem s stetoskopom poslušala vsakogar, ki se je znašel pri nas doma. Potem sem želela postati vzgojiteljica v vrtcu. Potem pa me je že precej zgodaj »zagrabilo« da bi postala pevka. Z glasbo ste se začeli resneje ukvarjati pri 14 letih. Ja, vedno pravim pri štirinajstih, ker sem takrat s petjem zaslužila svoj prvi denar. Pojem pa pravzaprav že od osnovne šole. Vsako leto smo organizirali festivale. Na teh festivalih sem bila vedno glavna zvezda. Nikoli ne bom pozabila, ko smo imeli takšen festival v 7. razredu in sem nastopala skupaj s tremi sošolkami. Mama nam je sešila krilca z volančki in potem smo pele: Da mi kupiš Mile, suknjicu od svile ..., seveda s koreografijo in vsem, kar spada zraven.

Kaj sta vam prinesla kariera in način življenja pevke? Česa ne bi doživeli, če bi bili na primer nuna?

O tem sem velikokrat razmišljala. Duhovnost in vera sta zame zelo pomembni. Je pa res, da je nunam veliko lažje, saj živijo v izoliranem svetu, kjer se ne srečujejo s toliko izzivi in različnimi, včasih kriznimi življenjskimi situacijami. V življenju se moraš ves čas potrjevati, pri našem delu še toliko bolj. Mislim, da sem se kot pevka veliko več naučila o ljudeh, o brezizhodnih situacijah, v katerih se človek včasih znajde, o kolektivni energiji ... To so res neprecenljive izkušnje. Ko vsi mislijo, da je tvoje življenje popolno in da ti gre vse kot po maslu, v sebi velikokrat skrivaš popolnoma drug svet, s katerim se moraš spopasti, vendar tega ne moreš in ne smeš pokazati. Vse to so izkušnje, ki jih ne bi zamenjala za nič na svetu.

Na glasbeni sceni ste se pojavili kot pevka skupine Magazin. V kakšnem spominu so vam ostali časi, ko ste peli pri skupini? To so bili pravzaprav težki časi. Ravno ko sem se pridružila skupini, se je namreč začela vojna. V skupini sem pela šest let, od tega smo lahko resneje delali le zadnja tri leta. Med vojno pa smo potovali in peli za zelo majhen denar in se dejansko ni dalo od ničesar živeti. In ravno takšne izkušnje so dragocene. Očitno sem namreč morala čez vse to, da sem to, kar sem danes. Sicer pa smo se s fanti odlično zabavali. Vsa ekipa, s tehniki in vsemi člani, je potovala v kombiju. Zgoraj sem imela celo svojo posteljo za počitek ... to je bilo smeha ... V letih pri skupini sem se naučila, da je koncert sveta stvar. Bolna ali žalostna sem lahko pred koncertom ali po njem, trenutki na odru pa so za pevca najpomembnejši in zanje pravzaprav dela.

Leta 1996 ste stopili na samostojno pot. Kakšni so bili občutki, ko ste zapustili skupino in naredili ta korak? Vas je bilo strah, da vam mogoče ne bo uspelo?

Veste, kako mi je bilo? Bilo me je groza! Mislila sem si: O, Bog, kako bom zmogla vse sama? Vendar sem začutila, da moram nekaj narediti tudi sama. Brez velike podpore ljudi, ki so bili v moji bližini, mi ne bi uspelo. Tako pa sem nehala preveč razmišljati in se prepustila, da so stvari šle svojo pot. Nato pa se je vse začelo razpletati samo od sebe. Začela sem popolnoma iz nič in pela sem sama. Včasih je bilo na koncertu le pet ljudi. Vendar se ni nikoli, prav nikoli zgodilo, da se ne bi vrnila tja, kjer sem nekoč že pela.

Do danes ste izdali že 11 albumov in prejeli številne nagrade. Kaj mislite, zakaj vas je občinstvo tako vzljubilo? Kakšen je vaš recept za uspeh? Imela sem kar nekaj zares dobrih pesmi. Seveda so bile tudi take, ki me danes spravljajo v zadrego, a ne bom vam povedala, katere. (smeh) Mislim, da ljudje občutijo, če je človek iskren. Pri meni ni laži in sprenevedanja. Če sem pozabila besedilo, sem občinstvu to povedala; tudi če se mi je odlepila trepalnica, sem to delila z občinstvom in nastala je šala. Za svoje delo nisem nikoli mislila, da je nekaj nedostopnega ali večvrednega. Delam le to, kar rada počnem – rada pač pojem, ljudje imajo radi moje pesmi in eden brez drugega ne moremo. Vsak človek ima namreč svojo pot in vsaka je enako pomembna. Moja je pač pod reflektorji. Pot nekoga drugega pa je lahko popolnoma drugačna.

Za svoje delo ste prejeli številne nagrade. Kako pa vi merite svoj uspeh?

Zame je najpomembnejši odziv ljudi, ko na ulici pristopijo k meni in me želijo pozdraviti ali poljubiti. Prijateljice se že držijo za trebuhe, ko me od daleč zagleda kakšna ženička in gre proti meni. Vedo, da nikoli nisem nikogar zavrnila, in tako lahko sledijo cmokanje in neskončne hvale ... Vedno rada poklepetam z ljudmi in temu se nisem nikoli izogibala. Če me imajo ljudje radi, je to najmanj, kar jim lahko v tistem trenutku dam. To je tudi moj življenjski moto, saj le tako jutri ne bom ničesar obžalovala. Življenja namreč ne gre obžalovati, ampak ga je treba živeti.

Vaš zadnji album je Nek živi ljubav. Na njem pojete hite Đorđa Novkovića. Čigava ideja je bil ta album? To je bila Đorđeva ideja. Đorđe je imel svojo beležko, kamor je zapisoval svoje ideje, in v njej je izdelal celotno idejno shemo za album. Ko je Đorđe umrl, je bila ta beležka osnova, po kateri smo delali album. Spoštovali smo namreč njegovo delo in vedela sem, kako je verjel v ta projekt in da bi si želel, da se album posname do konca. Pri tej ideji me nihče ni niti poskušal ustaviti, saj vsi vedo, da ko se nekaj odločim, premikam gore. Kar vam bom povedala, je zame najbolj čustveno, kar zadeva album. Bila sem namreč v Splitu, ko so mi sporočili, da je album v rekordnem času dosegel zlato naklado. Strašno sem se razjokala, saj je bilo v tem dejstvu zajeto vse, kar se je dogajalo zadnjih nekaj mesecev, Đorđeva smrt in vse drugo, kar je spremljalo ta album. Hlipala sem, ljudje okoli mene so me spraševali, kaj se je zgodilo, jaz pa jim preprosto nisem mogla odgovoriti. Obrnila sem se proti nebu k Đorđu in si mislila: Hvala, ker ste sprejeli to najino delo.

Na albumu pojete Đorđeve največje hite. Imate na katero od pesmi kakšne posebne spomine?

Ko sem bila stara štiri leta, sem bila prepričana, da bom pevka, in očetu, ki je veliko delal, sem rekla: »Poslušaj, očka, ko bom velika, bom pevka in bom zaslužila toliko denarja, da ti ne bo treba nikoli delati in boš ves čas z nami.« In potem sva seveda takoj začela vaditi: »Neka, neka nek se zna ...« Ko danes pojem to pesem, se budijo spomini iz otroštva. Mi je pa v neizmerno čast, da lahko pojem največje hite zadnjih 30 let, ki so jih peli legendarni pevci, kot so Mišo Kovać, Gabi Novak, Neda Ukraden, Srebrna krila ... Zelo srečna sem, da je Đorđe izbral prav mene, in to srečo želim deliti z vami. Saj sreča je za to, da se deli, kajne?

Kaj sledi promociji albuma, kaj nam še pripravljate? Joj, veste kaj, ne smete me pustiti, da si odpočijem, kajti ko sem spočita, začnejo v meni vreti ideje, in to je neznosno za moje sodelavce in bližnje. Ne dam jim miru in jih »morim« s svojimi prebliski, oni pa se držijo za glavo in me ne morejo dohajati. Pravkar sem končala svojo tretjo pravljico za otroke in zdaj delamo ilustracije za zgodbico. To je res moje veliko veselje. Zaprem se v počitniško hišico, se izoliram pred svetom in neutrudno tipkam, da mi ne bi kaj, kar izhaja iz mene, ušlo. Dogovarjam se, da bi pravljico prevedla v slovenščino, saj želim, da moja Dama objame čim več ljudi. Pripravljam tudi veliki božični koncert v zagrebški dvorani Lisinski ... Je dovolj? (smeh)

Glavna junakinja vaše pravljice Dama je angel, ki širi ljubezen po svetu. Od kod ideja za Damo in kdo je pravzaprav Dama?

Ime je nastalo zaradi dolgega naslova moje elektronske pošte. Prijateljica me je namreč spomnila, da bi ga lahko skrajšala na »dama«, torej DAnijela MArtinovič. Zvenelo mi je lepo, in ko sem razmišljala o imenu za svojo junakinjo, mi je ime samo poplesavalo pred očmi. V življenju sem se znašla v številnih situacijah, ki so bile zelo težke, in ko sem jih preživela, sem bila močnejša. Svoja življenjska spoznanja sem želela prek lika Dame posredovati naprej. Odločila sem se za otroke, kajti ko so majhni, jih nihče ne pripravlja na življenje. Nihče jim ne pripoveduje o zelo pomembnih stvareh – o tem, da je vsak dan v življenju pomemben, in če ga ne izživiš, je izgubljen, ter o tem, kako pomembno je nekomu povedati, da ga imaš rad, saj mogoče ne boš imel več priložnosti. Tematika knjige je duhovna in pravzaprav knjiga ni samo za otroke. Izbrala sem pravljične like, da bi nauki lažje prišli do otrok.

Torej ste za vsakogar pripravili nekaj, za otroke knjigico, za mame dišavo ... Kako je nastal parfum La la? Res sem nemirnega duha in vedno moram vse preizkusiti. Če prehitim nekaj let in vidim, kako me vnuki sprašujejo o mojem življenju, jim ne želim pripovedovati zgodbe v slogu: Veš, ko sem bila mlada, bi lahko bila naredila svoj parfum … Če sem imela možnost, zakaj ga nisem?! Ne želim, da gre kakšna ideja ali priložnost mimo. Ponudila se je torej priložnost, prek neke prijateljice, ki živi v tujini. V klepetu sem ji zaupala, kako lepo bi bilo, če bi naredila svoj parfum. Čez pet dni sem se že znašla na sestanku v nekem nemškem podjetju in nato je vse potekalo zelo hitro. Ime za parfum pa se mi je porodilo neko noč proti jutru ... joj, kakšne intimne stvari vam pripovedujem ... proti jutru torej, ko sem morala »lulat«. (smeh) Sem prav izgovorila? (smeh) No, ob tej »priložnosti« me je prešinilo: La la, tako se mora imenovati parfum. In ker verjamem, da te stvari prešinejo z nekim namenom, moj parfum nosi takšno ime.

Kako pa ste se znašli v slovenski humoristični nadaljevanki Brat bratu? Zakaj ste sprejeli vlogo?

Vedno se odločam zelo nagonsko. Klical me je Đuro ter mi povedal o svoji ideji in da potrebuje osebo, ki je zelo popularna in zelo simpatična: »In spomnil sem se samo tebe.« Najprej me je zasul s komplimenti in me nato vprašal, ali bi sodelovala. Le kdo bi ga lahko zavrnil?! Vloga se mi zdi zelo zanimiva, saj pravzaprav igram natakarico, ki mi je zelo podobna, ki je torej podobna slavni pevki Danijeli, in to podobnost vsi opazijo. Imam le eno majhno napakico – grozno »fušam«, in to mi je pri vlogi najbolj zanimivo in hkrati najtežje. Nekatere prizore smo morali dostikrat ponavljati, ker sem preslabo »fušala«. V vlogi sem neizmerno uživala.

Polni ste idej in načrtov. Imate še kakšne neizpolnjene želje in cilje? Imam. Silno si želim postati mama. To je želja, ki me je prevzela v zadnjem času. Številni mislijo, da še nimam otrok zaradi kariere, vendar tega nikoli, prav nikoli v življenju ne bi povezovala ali kakorkoli pogojevala. Bilo je nekaj življenjskih okoliščin, ki so uresničitev te želje preprečevale, zdaj pa jih ni več, tako da moram hitro veselo na delo in se mi mudi ... Pojdimo, intervju je končan ...