Hugh Laurie

Da je Hugh Laurie oziroma dr. House spreten za klavirjem in s kitaro, smo vedeli. Da zna peti in da je mojster otožnih balad, tudi. Če ne drugega, se spomnimo skladbe Mystery iz serije A Bit of Fry And Laurie iz osemdesetih let prejšnjega stoletja:

Letošnji Lauriejev glasbeni prvenec pa je vsaj za nekaj razredov nad simpatičnimi rimami in melodijami iz televizijskih oddaj. Tako kot se v zdravniški seriji Laurie zlahka prelevi v ameriško sitnobo, se na bluesovskem albumu zlahka prelevi v ameriškega kantavtorja s podobno stopnjo otožnosti kot v omenjeni seriji.

Let Them Talk je izjemno poslušljiv album, Lauriejev glas je kot ustvarjen za to zvrst, skladbe pa zajemajo vse glavne bluesovske standarde. Da bi bila dodana vrednost toliko večja, se doktorju Hiši v skladbi Baby, Please Make a Change pridružita še Tom Jones in Irma Thomas.

Stranskega projekta, kot je Lauriejevo ʺbluesovanjeʺ, bi se verjetno sramoval redkokdo, je pa res, da v vsej njegovi ameriškosti in približevanju pristnosti New Orleansa zmanjka prostora za idejne presežke. Seveda je v glasbi mogoče zaznati nekaj Lauriejeve igrivost, predvsem v skladbi They're Red Hot, a večji del albuma se zdi, da je Laurieja prevzel lik dr. Housa. Kar seveda ni nujno slabo.

Let Them Talk, ki nima zanemarljivih uvrstitev na lestvicah albumov, je tako odlična spremljava za redne gledalce Housa in sploh oboževalce tega vsestransko nadarjenega Britanca, vprašanje pa je, kaj album pomeni zunaj tega okvira.