Enigma

TIP: Še ena spektakularna elektronska predstava, vendar tokrat brez pravega hita.

Michael Cretu, v Nemčiji živeči romunski skladatelj in producent, je čisto na začetku devetdesetih ustvaril povsem nov trend v pop glasbi. Preden je svoje ime skril za projekt Enigma je bil eden največjih nemških pop producentov in skladateljev (delal je z imeni, kot so Frank Farian, Boney M, Goombay Dance Band, Peter Cornelius ali Mike Oldfield) V času, ko je že imel Enigma pa je sodeloval tudi z izvajalci, kot so: Jens Gad, Frank Peterson, David Fairstein, ATB, Jam & Spoon, Peter Ries, Ruth-Ann Boyle ter Andru Donalds Z njegovimi skladbami pa je uspela predvsem pevka Sandra, s katero se je Cretu tudi poročil. Enigma pa je bila v tistih časih čista pop eksotika. Leta 1990 je Cretu pod imenom Enigma (v skupini so bili takrat še Sandra, David Fairstein ter Frank Peterson, kar je bila takrat top-skrivnost) objavil fantastičen album MCMXC a.D., na katerem je združil nalezljive plesne ritme s futuristično in spektakularno elektroniko, gregorijanskim zborovskim petjem, čistim popom, izrazitimi seksualnimi podtoni in prijetnimi electro-new age motivi. Ta glasba je brez vsakega dvoma eden prvih resnih in v marsičem še danes nepreseženih ambient-techno poskusov. Creatu pa je eden najvplivnejših botrov evropskega ambientala, dream housea in podobnih zvrsti, ki so na sceno vdrle leta kasneje. MCMXC a.D. je bil strašanski hit in to ploščo so do danes prodali že v več kot 12 milijonih primerkih. Cretu s kasnejšimi albumi ni nikoli več ponovil uspeha prvenca, vendar pa si je ustvaril strašansko velik krog svojih oboževalcev, ki prihajajo tako iz krogov fanov elektronske glasbe in popa, kot tudi tistih, ki v glasbi iščejo predvsem sprostitev ali tudi kakšno bolj zahtevno duhovno stanje (new agerji, "ambientalci"…). Cretu je znal na vsakem izmed kasnejših albumov ustreči prav vsakemu segmentu svojih oboževalcev in prav zaradi tega, ga vsi še danes jemljejo kot zaresnega in kompetentnega avtorja.

Tudi na najnovejšem albumu A Posteriori, ki je sicer šele šesta studijska plošča Enigme, je Cretu uporabil podobno formulo. Gregorijanske zvoke je sicer že davno ukinil, vse ostalo pa ostaja bolj ali manj nespremenjeno. Na albumu je tako nekaj izjemnih ambientalnih skladb, nekaj precej kompleksnih in ultra-eksotičnih orto-elektronskih izletov, nekaj rahlo pritajeno plesnih skladb ter nekaj poskočnih "fatalnih popevčic". Vse pesmi so izjemno dobro producirane, izvrstno aranžirane in tudi ravno prav uravnotežene, da bodo zadovoljile tako ljubitelje popa in "resnejše" fane (napol) dance glasbe, kot tudi vse popoldanske new-agerje in ljubitelje komercialne ambientalne elektronike.

Na albumu je tudi kopica izjemnih aranžmajskih in zvočnih rešitev ter na trenutke tudi odličnega muziciranja ter petja. Cretu je tako na A Posteriori nedvomno ponovno uspel ustvariti hipnotično, zamaknjeno, sanjavo in hkrati nadvse pop zvenečo zvočno kuliso, ki na eni strani učinkuje večno "klasično" na drugi pa nadvse moderno in skoraj futuristično. Za razliko od njegovih prejšnjih albumov pa na A Posteriori ni pravega hita. Praktično vsaka pesem ima dovršeno in izrazito melodijo, nobena pa zvokovno posebej ne odstopa ter prav tako nima zares močnega refrena. Seveda bi bila pripomba, da Cretu ne zna več napisati pravega refrena, naravnost žaljiva. Očitno pa je ta zanimiv producent in skladatelj ugotovil, da se tudi njegovo občinstvo stara in verjetno zaradi tega ni hotel preveč tvegati. Ali z drugimi besedami, če sta vam bila všeč prejšnja dva albuma Enigme, potem boste zagotovo nadvse uživali tudi ob poslušanju A Posteriori.