Druga plat rocka

Dva velika benda, ki prihajata iz tistih manj ali pa celo nič osvetljenih področij sodobne rock ustvarjalnosti, sta napovedovala v umetniškem pomenu zelo petičen in nevsakdanji glasbeni dogodek. Morda edino, kar je imel ta koncert skupnega s kakšnim bolj običajnim, je bil odličen obisk, za katerega so bili v veliki meri zaslužni številni Italijani in tudi veliko lepo urejenih oboževalk Nicka Cavea, ki sicer niso dolgo zdržale. Pisana druščina obiskovalcev bi si zaslužila posebno besedilo, ampak za prvi vtis, recimo, da so večino tvorili tisti, ki se imajo za intelektualce in ki tako pomembnega kulturnega dogodka jasno ne bodo izpustili. Precej manj je bilo tistih pravih oboževalcev, ki sproti spremljajo eno ali drugo skupino. Še manj je bilo tistih bolj kritičnih in družbeno "drugače" osveščenih, kar pa je presenečenje, ki kaže tudi na to, kako enovita in na kakšni ravni je slovenska popularna kultura.

Pisati na konvencionalen način o dogodku, katerega protagonista sta tako radikalno proti skoraj vsem vzvodom glasbene industrije, preprosto ne pove nič o tem, kaj se je včeraj dogajalo v Kinu Šiška. Obe skupini namreč vsaka na svoj način problematizirata tiste najbolj prvinske vzvode ustvarjalnosti na sodobni rock sceni. Posledično pa odpirata cel kup družbenih in tudi političnih vprašanj, ki nenazadnje določajo tudi pogoje ustvarjanja na glasbeni sceni, tudi na tistem delu le-te, ki se ima za neodvisno, neopredeljeno, drugačno, alternativno in tako naprej.

Prav tako obe skupini z zelo konkretnimi artefakti postavljata na laž sporočilnost in prodornost sodobne rock ustvarjalnosti, s tem pa v bistvu tudi hinavščino tistih velikih sistemov, ki to kvazisporočilnost omogočajo. Vzporednice je mogoče prenesti tudi širše.

Dirty Three, ki jih vodi Warren Ellis, sicer tudi soborec Caveovih The Bad Seeds, so imeli na voljo le dobro uro. Še preden je bend odigral prvo noto, je Ellis z bizarno napovedjo skladbe The Rain Song, napovedal potek dogodkov. Ellis je povedal dramaturško čudno zastavljeno zgodbo, ki se konča s tem, da sta imela Bono in Paul McCartney razmerje v nekem španskem hotelu, vmes in na koncu se pojavi še Chris Martin iz Coldplay, o katerem je Ellis povedal še nekaj krepkejših, kot o omenjeni dvojici. V naslednjih napovedih so postale "plačilne" skoraj vse "pridobitve" globalizma, od Facebooka, YouTuba, Starbucksa, McDonaldsa pa vse do skupine Bon Jovi in Justina Bieberja.

Na nek način podobno destrukcijo kot v napovedih so Dirty Three izvedli tudi v glasbi. Trio v za rock nenavadni zasedbi žaga na najbolj hrupen in neposreden rock, ki pa je razleten do te mere, da se nazadnje zlije v popolno harmonijo. Pri tem pa, če izvzamemo pravila skladanja, Dirty Three na upoštevajo veliko od tiste predstave, ki nam jo (veliki mediji) vsak dan vcepljajo o tem, kaj je oziroma kaj mora biti rock. Za ilustracijo tega droben detajl, ki morda najbolje ponazarja držo benda – Ellis je bil večino časa, ko je izvajal skladbe, obrnjen s hrbtom proti občinstvu. Dirty Three so v (pre)kratkem nastopu popolnoma navdušili občinstvo, ki je skupino z gromkim ploskanjem in huronskim tuljenjem poklicalo na dodatek. Kaj več časa zanje ni bilo.

Kruta resnica je bila, da je večina kljub vsemu prišla le zaradi Dirty Three. Kanadski prvaki post-rocka Godspeed You! Black Emperor so namreč nastopili pred precej manj občinstva. Že po monotonem in izredno dolgem uvodu v skladbo Hope Drone je dvorano zapustilo še nekaj obiskovalcev. Do konca več kot dvournega nastopa pa sta zdržali le kakšni dve tretjini obiskovalcev.

Glasba Godspeed You! Black Emperor ni lahka, je zelo radikalna zmes težkega industrijskega ambienta, različnh praks alternative rocka, post-rocka, eksperimentalne godbe, čiste monotonije in progresivnega rocka. Njihova glasba je na eni strani čisto rušenje, na drugi pa popolna melodija. Godspeed You! Black Emperor poleg tega ne uporabljajo za rock klasičnih vzvodov komunikacije. Občinstvu v dveh urah in pol niso namenili niti besede. Podobna praksa torej, kot jo imajo vsi veliki globalistični mediji, ki prav nikoli niti za trenutek ne prisluhnejo svojemu občinstvu. Vprašanje je, ali so se Godspeed You! Black Emperor včeraj v svoji zagrizenosti in osredotočenosti sploh kdaj zares ozrli po dvorani.

Tudi oder za skupino pomeni nekaj popolnoma drugega kot za kakšnega tipičnega rock zvezdnika. Bend je imel kar nekaj instrumentov postavljenih na tleh, tako da so člani sedeli ali čepeli in so bili sploh zelo malo vidni, saj je bend hotel ostati čim bolj v ozadju velikega platna, na katerem so predvajali večinoma črno-bele projekcije. Zanimivo je, da so filme vrteli s štirih projektorjev za 16-milimetrske filme. Če se čemu lahko reče VJ, potem je to zagotovo možak (sicer polnopravni član skupine), ki je včeraj previjal in vtikal filme in kolute v projektorje. Ti filmi seveda niso bistvena stvar, so pa pravo sredstvo, da se bend na odru skrije oziroma predstavi popolnoma drugačno uporabo odra in drugačno komunikacijo.

Poleg tega so Godspeed You! Black Emperor odprli ozvočenje do konca in velikokrat nažgali base prek vsake mere, kot bi hoteli povedati, da bolečina in čisti estetski užitek hodita z roko v roki, ali pa da je za vsako pravo spoznanje ali izkušnjo potrebno veliko bolečine.

Neumorno grajenje in hkratno rušenje zvočnih katedral, kakršnega so včeraj uprizorili Kanadčani, je med nastopom puščalo vse več posledic med občinstvom. Obiskovalci so drug za drugim zapuščali dvorano, na koncu jih je ostalo slabi dve tretjini. Ko so Godspeed You! Black Emperor zapustili oder tako, kot so nanj prišli – v zavetju "hrupa" in brez pozdrava –, jih je občinstvo nagradilo z ovacijami. A bend se seveda ni vrnil, niti se ni prišel pokazat. Le zakaj bi se, takšne stvari počnejo drugi ob drugačnih priložnostih.