Dragojević: Mojster solza in smeha

"Nocojšnji večer bo malce drugačen, na odru imamo namreč prisotnih ogromno izrednih glasbenikov. Tu je Simfonični orkester RTV Slovenija pod vodstvom dirigenta Alana Bjelinskega, tu so moji Dupini, na desni imamo izrednega saksofonista Dražena Bogdanovića, tolkalca Jana Iverića ter kitarista Anteja Gelo," so bile besede, s katerimi je Oliver Dragojević predstavil svojo dovršeno glasbeno spremljavo. Prva pesem, ki je pobožala ušesa občinstva je bila balada Dobar dan. "Naslednja pesem je stara, a kultna. Zapojte z menoj," se nadaljuje pevčevo nagovarjanje publike. Pesem Moj galebe dobesedno poleti na krilih orkestra, hraskavi glas iskrenega pripovedovalca le še prilije ogenj na olje veličine. Romantično vzdušje v nadaljevanju stopnjujeta Magdalena ter Što to bješe ljubav. Ni skrivnost, da je rdeča nit Dragojevićevih koncertov romantika. Sprehod po prizorišču namreč razkrije številne zaljubljene pare, mlade in stare, združene v objemu. Večer je posejan s poljubi, grla pridno prepevajo prevečkrat ponovljeno besedilo pesmi, lepota glasbe sproži nasmeh, doživeto besedilo pa tudi marsikatero solzo.

"Pri snemanju gre predvsem za odraz trenutnega počutja; ko sem preplavljen s čustvi, je uspeh pri petju neizbežen. Pomembno je odpeti pesem, ki jo globoko v sebi čutiš in jo skupaj s svojimi čustvi predstaviš poslušalcu, ki se z njo morda poistoveti in posledično izzove različna čustva v njem. To je nekaj, kar šteje in kar ti daje upanje v nekaj več kot samo v površno prepevanje," nam je pred kratkim v intervjuju zaupal Dragojević. Glasbenik je že zgodaj spoznal, da si lahko velik in svetoven samo če si povsem svoj. Pri uresničevanju zastavljenega cilja sta mu pomagala šarmantnost, duhovitost ter značilni hrapavi glas. Vse te kvalitete je pridno izpopolnil in pretvoril v pravo vrlino "mediteranske komunikacije", ki zahteva duhovitost, umirjeno verbalno spretnost, obilno dozo sarkazma in ironije ter umetnost uravnoteženosti na samem robu brezna. Poudarimo, da je Oliver prepoznaven tudi v tujini. Z uresničevanjem svojih otroških sanj je pričel leta 2006, ko je nastopil v znameniti pariški koncertni dvorani Olympia. Sledili so koncerti na prestižnih prizoriščih Carnegie Hall v New Yorku, Konzerthaus na Dunaju ter leta 2010 v slavni Royal Albert Hall v Londonu.

"Pesmi so tako stare, da so retro" V drugem delu koncerta so balade za pet minut postavljene ob stran. "Sedaj boste peli vi," se glasi ukaz ob pričetku Skalinade. Križanke se prebudijo iz romantičnega sanjaštva, grla se odpro, osrednji strateg tu pa tam prepevanje popolnoma prepusti publiki. Večer se nadaljuje v podobni maniri, saj so na glasbenem jedilniku največje uspešnice Vela Luka, Oprosti mi pape, Kad mi dodjes ti ter Bez tebe. "Pesmi so tako stare, da so že retro," se pošali pevec, zapusti klavir, v roke vzame harmoniko ter zaigra slovensko ponarodelo pesem Večer na robleku. Sledijo ji nagajiva Nadalina, romantična Moj lipi Andjele ter zimzelena Vjeruj u ljubav. Vrhunec večera je, tako kot že ničkolikokrat poprej, v rokah Cesarice. Simfoniki dodajo eni najlepših balad na Balkanu še dodatno sladkost, tako da so stoječe ovacije ob koncu neizbežne.

Sklepni del skoraj tri ure trajajočega koncerta je bil v rokah pesmi You've Got a Friend (Imaš prijatelja), ki jo Oliver zapoje v duetu z Emo Gargo, članico spremljevalnega zagrebškega pevskega zbora, slovenski publiki poznana kot Guštijeva novopečena vokalistka. "Hvala vam in srečno," se glasi zahvala, ki pevca pospremi z odra. Publika se ne da, glasno vztraja in pevca po nekaj minutah uspe priklicati na koncertni dodatek. Oliver zaigra pesem Ajde zbogom, nastop pa sklene s pomenljivim zadnjim verzom: "Dolazi nam da vrime za sjećanje." Publika izreden koncert nagradi z bučnim aplavzom, domov se odpravijo glasbeno povsem potešeni.