Donots

TIP: Zbirka največjih in najmanjših uspešnic morda celo najbolj zanimivega nemškega happy-punk benda.

Donots so punk band iz Nemčije. Nastali so leta 1993. Prvi album z naslovom Pedigree Punk so objavili tri leta kasneje. Od takrat so nekakšna stalnica nemške punk scene in tudi vseh večjih tamkajšnjih punk in tudi rock festivalov. Glasbeno se Donots (narobe so napisali besedo Donuts (krofi), Donots pa v slengu pomeni "nič delati") že ves čas naslanjajo na ameriško melodično punk sceno, ki so jo zaznamovali bendi, kot so Rancid, Bad Religion, NoFx ter zgodnji Green Day ali Offspring. Le poredko pa se Donots ozrejo tudi po malce bolj zahtevnih formah, ki so jih v svojem "srednjem" obdobju definirali The Clash. Večina njihovih skladb pa temelji na nekaj-akordnih kitarskih punk'n'rollarskih nažigancijah, navitemu ritmu ter silno melodičnih vokalnih linijah, katerih bistvo so močni in včasih tudi zelo himnično/navijaški refreni. Ob tem je treba poudariti še, da so Donots izvrsten koncertni bend.

Kombinacija vsega tega je bend hitro pripeljala zelo visoko - tako na nemški in kasneje tudi na evropski punk sceni. Prav tako je bend zelo hitro vdrl tudi na tisto bolj sredinsko in komercialno sceno. Donots s svojo glasbo ne spreminjajo sveta, so pa ravno prav družbeno angažirani in politično korektni, da so na svojo stran pridobili tudi tiste bolj pravoverne in zagrizene punkerje. Predvsem njihovi izjemni koncertni nastopi, ki so kombinacija čiste punk energije in brezmejne veselice, pa so pripomogli k temu, da bend obožujejo tudi tisti, ki sicer s punkom nimajo kaj dosti.

Donots so silno popularni v Evropi (no, pri nas jih je večina tovrstno usmerjenih nekako spregledala) ter, presenetljivo, tudi na Japonskem, kjer so pravi mali bogovi. Bend je veliko nastopal tudi po ZDA in to predvsem zato, ker ni zavrnil prav nobenega povabila, ne glede na to, za kako velik koncert je šlo.

Kot pove že naslov The Story So Far - Ibbtown Chronicles, je njihov aktualni album pregled njihovih največjih del. Bend pa je CD-ju s praktično vsemi njihovimi velikimi uspešnicami, dodal še CD, na katerem so B-strani in manj znane skladbe.

Na prvem CD-ju so posebej zanimive še tri koncertne verzije njihovih velikih uspešnic, ki jih lahko primerjate studijskimi, ki so prav tako objavljene na tej plošči. Vse tri skladbe v koncertni izvedbi namreč zvenijo bistveno bolj suvereno in energično. Prav tako je na tem "glavnem" CD-ju tudi njihova verzija hita Twisted Sister We're Not Gonna Take It, ki pa je precej slabša od originala.

Večino drugega CD-ja prav tako tvorijo skladbe, ki so narejene v njihovem značilnem melodičnem punk'n'roll šponu. V "opusu b-strani" pa izstopajo tiste skladbe, na katerih se Donots (resda sicer precej plašno) lotevajo modernejših nu-rock pribijanj. V celoti pa je ta CD precej bolj nažigaški in bolj punkovsko pravoveren, od tistega, na katerem predstavljajo svoje največje uspešnice.

Dontos, ki imajo že pripravljenih kar 40 novih skladb, ki naj bi luč sveta ugledale zelo kmalu, v svoji glasbi ne odkrivajo nič novega. So pošten happy-punk band, ob katerem se boste zares zabavali in verjetno tudi napili do nezavesti. Vsekakor njihovega koncerta nikakor ne preskočite, če kdaj kje naletite nanj. Če pa punk jemljete bolj resno, potem pa si privoščite to odlično sestavljeno zbirko med dvema težjima in resnima zadevama. Morda je potrebno za konec poudariti, da Donots sicer niso, kdo ve kako idejno in glasbeno globok bend, vendar pa tudi nikoli niso banalni, kar pa na današnji, bleferjev polni punk sceni niti ni tako malo.