dEUS: Magična alternativna popolnost

Zgodba o skupini dEUS je podobna tistim, ki jih doživljajo številni izvajalci, ki prihajajo iz marginalnih glasbenih prizorišč. Sredi devetdesetih so dEUS postavili povsem nove standarde alternative rocka. V to že takrat precej predvidljivo glasbeno zvrst so vnesli obilico drznosti, novih žanrskih prijemov in izpovednost, ki je ni bilo slišati tja od zgodnjih osemdesetih, ko je alternativni rock dobival svojo končno podobo. dEUS so bili tako drugačni, da so jih mnogi uvrščali celo med jazz izvajalce in na drugi strani tudi med naslednike Toma Waitsa. Skoraj odveč je dodati, da sta obe oznaki zgrešeni, ampak drugačnost vedno zmede, a hkrati tudi privlači.

dEUS so imeli vse – tono idej, veliko založbo in v primerjavi s številnimi slovenskimi nespornimi (sedaj že pozabljenih) talenti, se je skupini dEUS dalo tudi trdo garati. Bend je kmalu postal majhna srednje in južnoevropska atrakcija in nekakšno kulturno zavetišče glasbenih sladokuscev, a vendar mu tisti veliki met, ki si ga več kot le zaslužijo, ni nikoli zares uspel. Čeprav so na prestižnem britanskem festivalu Reading leta 1995 »pojedli konkurenco«, od tega niso imeli kaj dosti, če izvzamemo nekaj s težavo izrečenih hvalospevov najelitnejših britanskih alternativnih medijev, ki skupino na enak način podpirajo še danes, a ji ne pomagajo zares. Belgija je, podobno kot Slovenija, tretjerazredni trg in tamkajšnja burna ustvarjalna dogajanja ne bodo nikoli postala osrednja tema globalnih glasbenih medijev. So pa "globalni" glasbeniki od dEUS z veseljem kradli ideje. Morda najbolj v nebo vpijoč primer je prvenec Coldplay, ki je v bistvu precej slaba in ne povsem dobro razumljena različica idej skupine dEUS.

Vsa ta relativna zapostavljenost pa skupine ni kaj dosti motila. Z vsakim od petih albumov (in enim pomembnim EP-jem) je bend zaneslo v povsem druga zvočna okolja. Nekajkrat so bili premiki zelo radikalni, drugič spet zelo prefinjeni in blagi, a zato za njihovo zvesto občinstvo toliko bolj šokantni.

Po skoraj dveh desetletjih delovanja je pot bend končno zanesla tudi v naše loge. Po napornih potovanjih v bolj ali manj oddaljene kraje je iti na koncert "na svoje dvorišče" pravi luksuz. No, na žalost, tega niso izkoristili prav vsi. Dvorana Kina Šiške je bila dobri dve tretjini polna, manjkali pa so predvsem glasbeniki in tisti, ki se imajo za nosilce alternativnih dogajanj pri nas. Večino občinstva pa so tvorili takšni, ki se jim je že na obrazih videlo, da so točno vedeli, po kaj so prišli. Ni jih bilo tudi malo, ki so koncert spremljali s skoraj religiozno predanostjo in zaprtimi očmi.

dEUS v Kinu Šiška vsekakor niso razočarali. Od presenetljivo vedrega in nadvse groovy uvodnega trojčka, ki so ga tvorile skladbe The Final Blast, The Architect in Constant Now do sklepnih Theme From Turnpike in Suds & Soda je bil koncert ena sama zvočna magija in veliko raziskovanje, saj je večina skladb v živo zvenela precej drugače kot na albumih. dEUS preprosto ne morejo "biti pri miru" in prav tu se skriva čar njihove drugačnosti in neponovljivosti. Tako je praktično vsaka njihova turneja za obiskovalce posebna izkušnja. Prav ta zvedavost, kako bodo tokrat zveneli dEUS, je bila še kako prisotna tudi v Kinu Šiška. Občinstvo je pozorno spremljalo vsako gesto benda in vsak njihov zvok.

dEUS so zveneli veličastno, na trenutke nežno in lirično drugič spet hrupno in divje. Bolj kot na včasih zelo nenavadnem poudarjanju posameznih instrumentov, ki je zaznamovalo marsikateri koncert benda v preteklosti, so dEUS tokrat težišče svojega izraza prenesli na veličastne zvočne kulise in celovitost zvoka, kar je njihovim že tako kompleksnim in večplastnim skladbam dajalo še dodatne in prej nikoli slišane razsežnosti.

Vse to pa še zdaleč ne pomeni, da v teh izvedbah ni bilo podrobnosti. Prav nasprotno, slišne so bile morda celo bolj kot kdajkoli prej. Vodja skupine, pevec in kitarist Tom Barman je blestel z lucidno interpretacijo, kot tudi z nekaterimi novimi vokalnimi poudarki in nekajkrat presenetljivimi kitarskimi dodatki. Drugi kitarist Mauro Pawlowski je predvsem v sanjavih in magičnih instrumentalnih izletih pokazal vse svoje mojstrstvo, izkazal pa se je tudi z odličnim petjem. Tudi ritem sekcija, ki sta jo tvorila bobnar Stéphane Misseghers in basist Alan Gevaert, je delovala sijajno. Oba glasbenika sta nekajkrat tudi odlično odpela izjemno zahtevne spremljevalne vokale. Prav posebna atrakcija pa je bil drugi ustanovni član skupine Klaas Janzoons, ki je iz sintetizatorjev izvabljal magične, a tudi zelo nevsakdanje zvoke. Večino časa pa je igral violino, ki jo je tokrat bolj kot kdajkoli prej priklapljal na različne elektronske pripomočke in iz nje praktično naredil nov instrument.

Večina občinstva na vse njihove bravure in nekaj izjemnih instrumentalnih izletov niti ni pretirano reagirala, kar za koncerte dEUS ni nič nenavadnega, saj večina tako pozorno posluša, da med premori kaj več kot malo ploskanja niti ne premore. dEUS so skupina, ki brezpogojno daje in od občinstva (za razliko od večine tistih komercialnih alter samovšečnežev, op. H.) prav nič ne zahteva. Morda je bilo to za koga tudi precejšen šok.

Po vsega uri in pol in enem dodatku so dEUS nepreklicno zapustili oder. Delovali so kar precej utrujeno. Dolga pot iz nemškega mesteca Lingna je očitno opravila svoje, nas pa verjetno prikrajšala za nekaj njihovih predvsem starejših skladb. Ne glede na to, pa je bil to popoln koncert, kakršnih še posebej v naših logih ni ravno veliko. Da le ne bi na njihov naslednji koncert v Sloveniji čakali naslednjih dvajset let.