Billy Crystal: sebični dedek, ki ni v stiku s časom

V četrtek, 10. januarja, na redni spored domačih kinematografov prihaja komedija Brez nadzora staršev, v katerem sta glavni vlogi prevzela Billy Crystal in Bette Midler – upodobila sta Artieja in Diane, srečen par v zrelih letih, ki se mora soočiti z Artiejevo nepričakovano izgubo službe komentatorja lokalne bejzbolske ekipe. Da ga prelomna točka v življenju ne bi preveč dotolkla, Diane sprejme prošnjo zaposlene hčerke in skupaj z Artiejem se za teden dni odpravita čuvat njene otroke, svoje vnuke. Ob druženju z mladim naraščajem hitro ugotovita, da nista povsem v stiku s sodobnim svetom, vendar kljub zabavnim nezgodam poskušata pomagati vnukom pri premagovanju številnih življenjskih težav.

V spodnjem intervjuju si lahko preberete, kaj je o snemanju in svojih soigralkah Bette Midler in Marisi Tomei – ta je upodobila hčer protagonistov – povedal Billy Crystal. Spregovoril je tudi o tem, kako se sam v zasebnem življenju spopada z nalogami, ki jih ima kot dedek, in kako so ga vnučki prisilili, da pol leta govori kot svoj lik iz animiranega filma Pošasti iz omare, Mike Wazowski.

Se vam zdi, da se je podoba starih staršev spremenila? Artie in Diane se zdita mlada in energična. Da, mislim, da so mladostniški stari starši danes precej pogosti. Ko pomislim na svoje, se mi zdijo stari. Moj dedek je bil že pri štiridesetih videti star osemdeset let. Gre za zgodbo o dveh mladih starih starših, ki čuvata svoje vnuke. Precej standardna iztočnica za smešno zgodbo. Po svoje me je spomnila na film Mestni fantje (City Slickers).

Na kakšen način? Spomnim se, ko sem ljudem pripovedoval o tem filmu: o treh prijateljih, ki se znajdejo v krizi srednjih let in želijo postati kavboji. Ljudje so rekli, da želijo to videti, in ko zdaj govorim o filmu, v katerem stari starši čuvajo vnuke, dobim podobne odzive.

Kako bi opisali Diane in Artieja Deckerja? Nista značilna stara starša, dvojih otrok ne vidita pogosto, živita na drugem koncu Združenih držav. Moj lik Artie je precej sebičen, saj je zanj najpomembnejša kariera. Svojih vnukov ne vidi vsaj kakšno leto. Lahko opišete zakon Diane in Artieja? Artie in Diane sta si zelo vdana – gre za tradicionalen odnos stare šole, v katerem žena Artieja vso kariero zelo podpira. Diane je bila televizijska vremenarka, a sta se oba bolj posvečala Artiejevim sanjam. Bette Midler je fantastična Diane, počaščen sem, da je privolila v sodelovanje v filmu z menoj.

Ko Artie zagleda svoje vnuke, ni najbolj nadušen dedek, kajne? Ne, ob otrocih se ne počuti najbolje, obenem pa ima tudi nekatere osebne težave. Je namreč na točki svojega življenja oziroma kariere, ki ni najbolj čudovita. Pravzaprav ga na začetku filma odpustijo, on pa se mora, namesto da bi našel novo zaposlitev, odpraviti na drugi konec države in paziti na svoje vnuke. Star je že šestdeset let in počuti se, kot da življenje hiti mimo njega, on pa nima možnosti, da bi sledil svojim sanjam.

Kako je bilo sodelovati z Bette Midler? Ko sva improvizirala, je bilo vse skupaj videti resnično. Na začetku filma je trenutek, ko naju Alice pokliče po telefonu – Artie mora dati klic na čakanje, a ga upravljanje telefona zmede. Precej smešno in resnično. To je točno to, kar se ljudem v naši starosti dogaja. Vsem tehničnim zadevam pač ne moremo slediti.

Kaj pa film pravi o družini? Glavno sporočilo je, da otroci potrebujejo ljubezen in podporo. Odlično je dobiti dobro izobrazbo. Vse dodatne dejavnosti so dobre. Na koncu pa je tisto, kar otroci resnično potrebujejo, srečen dom. Morajo biti ljubljeni, nekdo mora podpirati njihove sanje. In mislim, da si sanj svojih otrok ne moreš prisvojiti. Potrebujejo to, da jih podpiraš. Ne moreš jih prisiliti v stvari, ki si jih ne želijo početi, ti pa misliš, da bi jih morali.

In kakšni starši ste bili z ženo v resnici? Mislim, da sva bila dobra, saj sva znala poslušati in biti potrpežljiva. Nisva želela biti njihova prijatelja, zavedala sva se, da morava biti starša. Vedno sva vzdrževala pravo mero avtoritete, ki je bila plod razumnosti. Pokušala sva biti prijazna, obenem pa vzgajati. Veliko smo se smejali, pustila sva, da izražajo tisto, kar želijo. Uživala sva v starševstvu. Veliko staršev poskuša biti prijatelj svojih otrok, a mislim, da to med njihovim odraščanjem ne deluje. Njihov prijatelj si lahko, ko odrastejo.

Kako je bilo delati z Mariso Tomei, ki igra vašo hčer? Marisa Tomei je fantastična. Je odlična igralka. Pravzaprav se je pred enaindvajsetimi leti udeležila avdicije za film Mr. Saturday Night, ki sem ga režiral. Igrala naj bi mojo ženo. Bila je tako ljubka in nadarjena, a je bila za ta lik premlada. Ko sem jo poklical za to vlogo, je prišla, se zasmejala in dejala: 'Super, zdaj sem pa prestara, da bi igrala tvojo hčer?'. Na koncu smo se odločili zanjo in res je odlična Alice. Ima svojo smešno in svojo žalostno plat. Osmislila je lik hčerke, užival sem v delu z njo.

Lahko delite katerega od smešnih trenutkov s snemanja? Film je zelo smešen, kar je izredno težko doseči. Andy Fickman, ki ga je režiral, je bil odličen, snemanje je vzdrževal energično in zabavno. Če se želiš zabavati, mora biti tudi snemanje zabavno. Ustvaril je vzdušje, v katerem so se lahko vsi imeli odlično in tudi svoje delo opravili odlično. Ne morem reči, da izstopa kak poseben trenutek, Bette in jaz sva se zelo zabavala, ko sva pela skupaj, to je precej prijeten trenutek filma. Mislim, da je ves film smešen. Ne gre za značilen družinski film, je bolj drzen. Vsakdo lahko uživa v njem. Mislim, da se lahko z njim otroci nekaj naučijo o svojih starših in obratno. Stari starši pa bodo izvedeli … Da so imeli prav! (smeh)

Za vas to ni nič tujega, saj ste o starem starševstvu že pisali. Ko je bila hči Jenny noseča z najino prvo vnukinjo Ello, je šlo za zelo globoko izkušnjo, saj je Jenny moja prvorojenka. Neke noči sem se spravil k zapisu vsega, kar sem s svojo majhno vnukinjo želel početi. Napisal sem knjigo I Already Know I Love You in postala je velika uspešnica. Gre za eno od tistih čudovitih stvari, ki so se mi zgodile v življenju.

Še vedno pa si vas je težko predstavljati kot dedka. Tudi meni se zdi precej neverjetno. Sem se pa na to že navadil. Rad sem obdan z otroki. Zdaj že začenjajo razumeti, kaj v življenju počnem, že lahko gledajo moje filme. Zdaj me vidijo z drugačnimi očmi, vedo, da igram, in vedo, da sem v filmu Pošasti iz omare Mike Wazowski. Pol leta sem moral govoriti kot on. Nato so videli film Princesa nevesta in pol leta sem moral govoriti kot Miracle Max. Zdaj pa me lahko vidijo v tem filmu. Zelo lepo obdobje mojega življenja.

Otroci znajo biti precej ekscentrični na različne načine. Kakšen otrok ste bili vi? Mislim, da nisem bil nikoli upornik. To včasih obžalujem. Imeli smo lepo otroštvo, zelo rad sem tudi nastopal. Bil sem najmlajši in edino, kar mi ni bilo všeč, je bilo to, da sem bil najmanjši.

In na kakšen način bo po vašem mnenju film Brez nadzora staršev všeč gledalcem? Trenutno je veliko ogromnih filmov. Na razpolago so opere, hobiti, akcija, na razpolago imaš vse. Brez nadzora staršev je majhen film o družini. Po mojem mnenju je tako močan kot kaj drugega, a z veliko več smeha. Dobiš občutek prave družine in mislim, da si ga lahko otroci ogledajo s svojimi starši in ugotovijo, da so kaj iz filma naredili že sami.

To, da ste v toliko filmih zabavali že toliko občinstva, mora biti precej hvaležna služba? Igral sem v eni od najboljših romantičnih komedijah vseh časov, v filmu o ljubezni, Ko je Harry srečal Sally. Ustvaril sem komedijo o krizi srednjih let, Mestni fantje. In to je film o tem, kako je biti starš in kako stari starš. Na neki način moji filmi prikazujejo različna obdobja v življenju in s tem spremljajo stvari, ki sem jih doživljal tudi sam.

Še vedno uživate v nastopanju? Še vedno uživam v tem, kar delam. Ko me kdo vpraša, kateri je moj najljubši film, vedno odgovorim: "Naslednji." Uživam v tem, kar počnem. Všeč mi je, da to še vedno lahko počnem.

Pa morda še vedno sanjate o čem, česar še niste naredili? Ne zares. Če bi moral zdaj končati, bi rekel: "Hja, to je bilo več, kot sem kadarkoli pričakoval. Hvala vam!"