SiolNET. Trendi Film in TV
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Razredni sovražnik

4

termometer

Razredni sovražnik

Uporniki brez razloga. Celovečerni prvenec Roka Bička je učna ura učinkovitega filmskega ustvarjanja, ki bi se je morali udeležiti vsi srednješolci, pa tudi njihovi starši in učitelji. Skratka: vsi!

Je čas za žalovanje in je čas za življenje. Razredni sovražnik se začne s smrtjo in konča z metaforično razlago življenja oziroma hladnega in neizprosnega sistema, v katerem živimo, ki bi jo moral slišati vsak srednješolec. Če že ne v šoli, pa v kinu.

Sklepne besede Igorja Samobora pa še zdaleč niso edini razlog za priporočilo celovečernega prvenca Roka Bička – intenzivne, prepričljivo odigrane, vsebinsko kompleksne in slogovno dovršene drame, ki bi jo, če ne bi vedeli bolje, pripisali veliko izkušenejšemu režiserju. Ob tem lahko brez težav zapišem, da bi Razredni sovražnik predstavljal triumf tudi marsikatere druge, veliko dolgotrajnejše kariere.

Predpogoj za dober film je dober scenarij, pri pisanju katerega je Biček združil moči z Nejcem Gazvodo in Janezom Lapajnetom – ustvarjalnim dvojcem, ki se je podpisal pod Gazvodovo Dvojino. Zgodba – ta temelji na resničnih dogodkih z novomeške gimnazije, ki sta jo obiskovala Biček in Gazvoda – nas popelje v razred maturantov, ki se pred koncem šolskega leta spopade z menjavo razrednika, kmalu za tem pa še s tragično izgubo sošolke.

Dijaki oba dogodka povežejo in krivdo za Sabinin (Daša Cupevski) samomor pripišejo profesorju Robertu Zupanu (Samobor), novemu razredniku in učitelju nemščine, ki med porodniškim dopustom nadomešča materinsko razumevajočo učiteljico Nušo (Maša Derganc). Profesor Zupan, ki meni, da biti dijak ni pravica, ampak privilegij, v učni proces takoj po prihodu vpelje korenite spremembe – zaostri ocenjevalne kriterije in okrepi vzgojno komponento –, kar je dovolj, da ga učenci okličejo za nacija.

Razredni sovražnik

Med učenci in profesorjem Zupanom, neizprosnim učiteljem "stare šole", se iskri že prej, toda sošolkin samomor je tista iskra, ki zaneti požar. Kolektivno žalovanje se sprevrže v kolektivno jezo in kolektivni upor, ki ima lahko hude posledice za vse vpletene na šoli. A maske morajo prej ali slej pasti in takrat se znova izkaže, da revolucija žre lastne otroke, ki so v primeru Razrednega sovražnika res otroci. Upor je njihovo izrazno sredstvo in profesor je njihov razredni sovražnik.

Film je v Benetkah in v Portorožu naletel na odlične odzive kritikov, strokovne javnosti in občinstva, kot lahko beremo, pa se zanj zanimajo tudi tuji distributerji. Ni težko ugotoviti, zakaj.

Osrednji temi filma – generacijski prepad in kriza šolskega sistema – presegata meje naše države in bosta razumljivi tudi tujim gledalcem, enako velja za besedno preigravanje s fašizmom in nacizmom ter navezovanje na literaturo Thomasa Manna, ki ga profesor Zupan nenehno citira (če poznate Mannova knjižna dela ali pa če vas bo film pripravil do tega, da jih boste prebrali, toliko bolje, seznanjenost z literaturo pa ni pogoj za to, da vam bo film všeč).

Slovenci imamo sicer grdo lastnost, da "če se ne pobijamo sami, se pa med sabo", medtem ko je v vseh drugih pogledih zgodba filma precej univerzalna.

A ne gre samo za vsebino, pač pa tudi za način, kako je ta podana. Razredni sovražnik je čistokrvna drama, ki gradi napetost do te mere, da proti koncu vedno bolj spominja na srhljivko. V nasprotju s številnimi drugimi slovenskimi filmi, ki so v tujini pobirali nagrade, vendar niso našli gledalcev, je Razredni sovražnik film, ki bo ugajal najširšemu občinstvu.

V filmu ni praznih oziroma odvečnih prizorov, dogajanje je strnjeno, vsak trenutek, vsak posnetek in vsak izrečen stavek služijo zgodbi in psihologiji likov, redki trenutki tišine (tišina kot odsotnost dialogov) pa so izrabljeni učinkovito in niso sami sebi v namen.

Razredni sovražnik

Značilnost suverene režije je, da je ta neopazna. Podobno, kot to velja za filme Michaela Hanekeja in Cristiana Mungiua – velikana evropske kinematografije, ki ju Biček navaja za vzornika –, je kamera v Razrednem sovražniku samo nemi, objektivni opazovalec dogajanja.

Hladna fotografija in rahlo tresoča kamera dodatno prispevata k napetemu vzdušju, celotno pripoved pa povezuje tankočuten Preludij op. 28, št. 15 Frédérica Chopina, ki odzvanja po šolskih hodnikih in bo odzvanjal v vaših ušesih še dolgo po tem, ko boste zapustili kinodvorano. Takrat bo tudi čas za primerjave z vstajniki. Zgodba filma, ki je z vstajami postala še aktualnejša, presega namere ustvarjalcev.

Za dodatno napetost poskrbi posrečena igralska zasedba, sestavljena iz mladih neizkušenih igralcev – ti so enako prepričljivi kot razred in kot posamezniki – in izkušenih igralskih "mačkov". In "mačk". Čeprav so vloge učencev enakomerno porazdeljene, bi med mladimi talenti izpostavil Voranca Boha, Dorotejo Nadrah in Špelo Novak, med starejšimi kolegi pa si posebno omembo zasluži Nataša Barbara Gračner, ki je bila odlična že kot Tinina mama v Dvojini, v Razrednem sovražniku pa se izkaže z vlogo diplomatske ravnateljice, ki krmari med čermi šolskega sistema: učenci, profesorji, starši, mediji. Če v Hollywoodu za igralke nad 40. letom ni dobrih vlog ...

Kompleksnost zgodbe pa najbolje pooseblja profesor Zupan. Igor Samobor z mojstrskim nastopom obvladuje platno in gledalca popelje skozi celotno paleto čustev: v nas vzbuja strahospoštovanje, gnev, občudovanje ... Pomembna odlika filma je, da ne zavzame jasnega stališča do subjektov, gledalec jih skozi njihova ravnanja (in ravnanja drugih nastopajočih) presoja sam.

Tudi profesorja Zupana, ki ga na trenutke, ko gre v svojih vzgojnih metodah predaleč, sovražimo, preden spoznamo, da vendarle ni vse tako črno-belo. Natanko tako, kot to spoznajo Zupanovi učenci in njihovi starši. Če se boste med ogledom opirali na posploševanje in ustaljene vzorce razmišljanja, vas bo Razredni sovražnik ujel nepripravljene.

Ob tako dovršenem prvencu bi morala biti Bičku vrata za nove projekte na stežaj odprta. Lahko se samo vprašamo, kaj nam bo avtor pripravil v prihodnje. Na vsake toliko časa nas osreči film, ki nam povrne vero v moč tega medija, in Razredni sovražnik je primer takšnega filma. Ker gre za slovenski film, smo lahko še toliko bolj veseli.

Še zadnja misel: letošnje leto je za domačo kinematografijo prelomno, saj so nam režiserji, kot so Biček, Gazvoda, Slobodan Maksimović in Matevž Luzar, pokazali, da se nam za prihodnost slovenskega filma, vsaj njegov ustvarjalni del, ni treba bati. Slovenski novi val – kako lepo se to sliši. In kako lepo se gleda njihove filme! Da bi jih bilo v prihodnje čim več. Zato dovolj hvale in hitro v kino.

Napovednik filma:

[video: 60120 / Razredni sovražnik (Class Enemy)]

Razredni sovražnik (Class Enemy)

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin