SiolNET. Trendi Film in TV
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Oslo, 31. avgusta

4

termometer

Joachim Trier je ustvaril pronicljivo zgodbo o izgubljeni, razočarani generaciji - navsezadnje njena sodobnost ni tako pisana in sladka, kot so njeni pripadniki pričakovali nekoč.

Kako dolgih je lahko 24 ur? Koliko odločitev moraš sprejeti v enem samem samcatem dnevu? Kolikokrat lahko pri tem zaideš s spoti? Kolikokrat si premisliš? Koliko porazov lahko doživiš – in še pomembneje: jih je mogoče premagati?

Preden norveški režiser Joachim Trier v svojem drugem celovečercu začne odgovarjati na zgornja vprašanja, gledalca popelje v svet, "ki je obstajal nekoč". V kolaž podob mesta, ki je nekoč obstajalo, podob, ki jih s svojimi srečnimi spomini pospremijo njegovi prebivalci – prebivalci, ki so v Oslo prispeli polni upanja, zagona in ambicij pri uresničevanju svojih sanj …

Nekaj trenutkov pozneje se skorajda psihedelično menjavanje podob nenadoma prekine – uzremo trideset in nekaj let starega moškega, ki se po noči z neznanim dekletom zbudi, odpravi v gozd, ko prispe do reke, pa svoje žepe napolni s kamni in se poda na poslednje kopanje svojega življenja. Po nekaj trenutkih težke borbe s samim seboj obupa, njegova pljuča spet užijejo kisik, življenje teče naprej.

Po neuspelem samomoru, ki je morda v resnici le del njegovega vsakdanjika, spoznamo, da gre za Andersa, nekdanjega odvisnika, ki v domu za odvajanje od drog skuša spet najti svoj prihodnost. O tem, kaj ga je pahnilo v svet mamilaškega obupa, ne vemo nič, Trier nam ponudi le vpogled v naslednjih štiriindvajset ur njegovega življenja – v dan, ki se zdi kot prvi korak v svetlejšo prihodnost. Anders se namreč zaradi razgovora za službo odpravi v Oslo, a po srečanju s prijatelji kaj kmalu ugotovi, da je obtičal – njegovi prijatelji so odšli naprej, imajo družine, kariere, njemu pa v prej pohvalnem življenjepisu manjka nekaj let življenja. Čeprav ga obdaja mesto, ki ga ljubi, se zaveda, da je zapravil nemalo čudovitih prigod, ki bi jih sicer lahko v njem doživel. Ko tava po mestu, srečuje prijatelje in se vdaja nekaterim starim rutinam, postane jasno, da v nobenem trenutku ne moremo vedeti, kaj bo storil. Kam bo v katerem križišču zavil? Bo doživel odrešitev ali ponovno katastrofo?

Trier Andersovo zgodbo pripoveduje tako s sočutjem kot hladnostjo. Čeprav ves čas spremljamo protagonista, ta navidezna intimnost zavaja. Lik namreč ostaja enigma, ki je ne moremo popolnoma razumeti. Vlogo enigme je režiser znova zaupal mlademu igralcu Andersu Danielsenu Lieju, ki k opisani oddaljenosti protagonistove duše tudi sam več kot izvrstno prispeva. Čeprav lahko v določenih trenutkih čutimo njegov obup, občutek brezizhodnosti in nostalgije po časih zabavanja s kolegi in potencialno perspektivne kariere, s svojo hladno obrazno brezizraznostjo ostaja uganka.

Če se na prvi pogled gledalcu zazdi, kako logično je, da mladenič obžaluje leta, izgubljena zaradi drog, po nekaj minutah filma postane jasno, da tudi njegovi prijatelji pravzaprav niso zares srečni – pričakovali so namreč preveč. Res, da imajo partnerje, družine, službe, a se kljub temu počutijo nekoliko prazni. Dvajseta so mimo, znašli so se v svetu, ki je občutno manj pisan in zanimiv, kot so pričakovali nekoč.

Oslo, 31. avgusta je pripoved o osebni stiski posameznika, ki je zabredel globoko, a še ima možnost za odrešitev, obenem pa je film tudi pronicljiva zgodba generacije, razočarane nad nekoč privlačno sodobnostjo. Odnosi postajajo vse težji, službe vse bolj dolgočasne, zabave pa so le trenutni pobeg v noro mladost. Oslo je postalo sivo ...

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin