SiolNET. Trendi Film in TV
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Brez povratka 5

3

termometer

Od matilde v njeni peti izdaji res nismo pričakovali tako občutne tehnične nadgradnje ter tolikšnega smisla za humor in samoironijo, sicer pa ostaja serija Brez povratka še naprej zvesta sama sebi.

Če v naslovu zasledite število 5, ki se nanaša na nadaljevanje, vi pa se niste pravkar prebudili iz desetletne kome, obstaja velika verjetnost, da ste že seznanjeni s temeljno predpostavko filma. Oziroma predpostavko franšize, saj ta ostaja v vseh delih enaka. Po navadi gre za strogo žanrsko obarvane izdelke, ki predstavljajo najbolj plehko obliko zabave in naj ne bi bili primerni za mladoletne gledalce, preprosta vaja, ki jo ponavljajo do onemoglosti, pa poskuša pri občinstvu prebuditi najosnovnejša človeška občutja, kakršna sta smeh in strah. Zgodba je samo v napoto, režiser je zreduciran na obrtnika, amaterski igralci niso nič drugega kot statisti, osebnosti pa ostajajo na mentalni ravni amebe. Odsotni so torej vsi elementi, ki se spodobijo za kakovosten film, pa naj gre za prvi ali za n-ti del. Zato zveni Kraljev govor 5 precej neverjetno.

Kadar pa bistvo filma predstavljajo različni načini ubijanja ali šale o genitalijah, so možnosti neskončne. In neskončna so lahko tudi nadaljevanja. Ob primernem proračunu pa je strah (oziroma natančneje "gravž") očitno preprosteje reproducirati kot smeh, saj se komedije tipa Ameriška pita (če koga zanima, jih je sedem) veliko hitreje znajdejo na mestu, ki si ga zaslužijo – na policah z DVD-ji –, medtem ko smo lahko Žage v vsej njihovi odvratnosti kar sedem let zapored spremljali v kinu. V podobno kategorijo se uvršča tudi serija grozljivk Brez povratka, ki pa je v primerjavi z Žagami prava redkost, saj so peto nadaljevanje posneli "šele" enajst let po izvirniku. Ne da bi se pritoževal.

Če spadate v širok krog zveste publike, ki z obiskom v kinematografih tej in podobnim franšizam podaljšuje življenje, vas verjetno nobena kritika ne bo odvrnila od ogleda. Če ste eden tistih, ki jim je množično umiranje na velikem platnu podobno zabavno kot puljenje modrostnega zoba, franšizi pa se uspešno izogibate od njenega začetka, je najbolje, da se ji tudi v prihodnje. Za vse, ki nimate predhodno izoblikovanega trdnega stališča do osnovne ideje – ne samo, da bi bila lahko izkušnja precej bolj neprijetna, morda vas bo Brez povratka 5 celo zabaval.

Podobni izdelki imajo name prej nasproten učinek, številne od njih pa celo preziram (je kdo omenil Žago?). In če sta mi bila prva dva dela Brez povratka še pogojno gledljiva in hitro pozabljiva, za poznejši nadaljevanji ne bi mogel trditi niti tega. Sploh četrto je še posebej amatersko in predstavlja dno franšize. Zato ni nič nenavadnega, da me je razvedrilna vrednost najnovejše izdaje najmanj presenetila, če že ne kar osupnila.

Da ne bo pomote – film ostaja v celoti zvest svojemu izročilu in se po namenu ne loči od predhodnikov, še vedno gre za razstavo najrazličnejših nezgod s smrtnim izidom. Ustvarjalci nam že petič postrežejo z isto zgodbo. Osrednja osebnost ima videnje, zaradi katerega se skupina "srečnežev" izogne tragični nesreči, ker pa smrt ne mara biti opeharjena, preživeli drug za drugim umrejo v spletu neverjetnih okoliščin.

Posamezni del si še najlažje zapomnimo po začetni nesreči, medtem ko bi lahko ostale nezgode peterice med seboj pomešali, pa gledalci ne bi opazili razlike. Tokrat nam postrežejo z zrušitvijo visečega mostu, na katerem je (vsaj v viziji) avtobus, ki prevaža uslužbence nekega podjetja na sindikalni izlet. Prve minute so obetajoče, saj gre za edini uvod, ki se po razburljivosti lahko kosa z verižnim trčenjem na avtocesti, s katerim se je začel drugi del.

Katastrofo z množičnimi žrtvami smo odkljukali in ostane nam samo še množica … posameznih žrtev. Na splošno so vse smrti, ki sledijo, precej dodelane, in številni bodo film ocenjevali prav na podlagi tega kriterija. Sam si ne morem pomagati, da si ne bi predstavljal starke, ki je koso zamenjala za ventilator in izvijač. Nekateri delčki v zaporedju dogodkov so sicer domiselni in nepredvidljivi, povod, ki jih sproži, pa so skoraj vedno nenaden vetrič in razrahljani vijaki v kombinaciji z izrabljeno električno napeljavo. Nauk zgodbe – če želite pretentati smrt, si omislite dobrega upravnika!

Tokrat je smrt na voljo tudi v 3D-različici in redko se zgodi, da je ta tako smiselna in tehnično izpiljena. Predmeti, ki navidezno letijo proti nam, samo še pripomorejo k elementu presenečenja. Načelo več je manj velja tudi pri tovrstnih učinkih, zato film z njimi ne pretirava. S 3D-tehniko še najbolj navdušita začetna in odjavna špica, ki ob odlični glasbeni spremljavi prikazujeta drobce iz vseh nadaljevanj (dobesedno). Ustvarita iluzijo mitološke razsežnosti, ki si jo franšiza niti približno ne zasluži. Film je režijski prvenec Stevena Qualeja, ki se je kalil kot mojster vizualnih učinkov pri uspešnicah Jamesa Camerona. Izbira režiserja se kaže v suvereni tehnični izvedbi, ki je za serijo precej neznačilna. Vaja v slogu je uspela, želimo si, da bodo njegovi prihodnji projekti vsebovali tudi kanček vsebine.

Pomembna odlika filma je prav zavest o lastni identiteti. Gre za grozljivko, ki se dobro zaveda lastnega namena in vse podredi njegovi uresničitvi, pri tem pa ne poskuša prikriti absurdnosti, na kateri temelji serija. Nič ni grozljivejšega od butastega filma, ki se pretvarja, da je inteligenten, in Brez povratka 5 nam to vrsto groze prihrani. Časovno gre za preddel prvenca, zato si naša skupinica ne more pomagati z dognanji prvih štirih delov. Nasprotno pa jih gledalci poznamo, in zato nimamo nobene želje ali potrebe, da bi jih znova poslušali. Če odštejemo užaloščenega psihopata, je to tudi prvi film v seriji, pri katerem nastopajoči ne poskušajo odkriti način, kako znova prelisičiti smrt. Ko začnejo razmišljati v tej smeri, ena od deklet dahne: "Kdo umre med masažo? Resno?" Citat, ki lepo opiše značaj filma.

Za Brez povratka 5 veljajo vse značilnosti, ki sem jih izpostavil v prvem odstavku. Zaradi tega nam nikakor ne more ponuditi celostne filmske izkušnje, vendar se v nasprotju z večino sorodnih filmov svojih pomanjkljivosti zaveda, s humorjem in samoironijo pa mu jih uspe do določene mere celo nadoknaditi. Rezultat je grozljivka, ki je dovolj zabavna, da vas ne bo dolgočasila na smrt.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin