OCENA FILMA: Barbari

Film, za katerega režiser in scenarist Ivan Ikić pravi, da je film o še eni generaciji, ki se je izgubila v prahu srbske tranzicije, je zaradi svojega pripovedovalnega sloga nekakšna balkanska različica filma Banda punc. Poleg dokumentarističnega pristopa in uporabe naturščikov oba filma namreč druži vpogled v deprivilegirano primestje, v katerem mladi brez prihodnosti, zatirani tako doma kot v družbi, svojo moč iščejo v nasilju in bandah.

V Barbarih so to, kot pove že naslov, navijači lokalnega nogometnega kluba Mladenovac, ki igra v drugi srbski ligi. Med Barbari spremljamo Luko in Flasha, srednješolca na pragu polnoletnosti, ki se ves čas sprehajata na meji legalnega. Luka (Željko Marković), ki se mu je zaradi preteklih prekrškov komajda uspelo izviti iz stalnega nadzora socialne službe, na enem od obiskov socialne delavke izve, da njegov oče ni izginil na Kosovu, temveč da je še vedno živ, njegova domnevna smrt pa je bila le način, da je njegova mama od države dobila nadomestilo za svojce pogrešanih v spopadih na Kosovu.

Obremenjen z družinskimi skrivnostmi, nogometnim klubom, ki mu zaradi meta kamna v njihovega temnopoltega igralca naloži, da za kazen postane njegov osebni šofer, ter z dekletom najboljšega nogometaša kluba se Lukovo življenje zaradi nakopičene jeze začne zapletati. Medtem ko njegov pajdaš Flash (Nenad Petrović) na Facebooku in YouTubu išče dekleta in skrbi za to, da tudi sam priskrbi kak pornografski posnetek za na splet, je Luka eden do tistih likov, ki z na videz nedolžnim obrazom v sebi besno kuje načrt za maščevanje.

Dnevne najstniške prigode so ujete v napeto ozračje razglasitve neodvisnosti Kosova in protestov v Beogradu leta 2008, v katerih so nasprotniki odcepitve pod sloganom Kosovo je srce Srbije zažgali ameriško veleposlaništvo, film pa prikazuje, kako so takrat šole svoje dijake kar same z organiziranim prevozom poslale na miting. Ta pa se za Luko spremeni v iskanje očeta, za katerega izve, da dela kot šofer avtobusa.

"Noč, ko je gorel Beograd" tako postane noč, ko se je dogajalo veliko, a nič spremenilo. Luka namreč po vseh ukrepih, da bi spet imel celo družino, da bi se maščeval fantu svoje simpatije in da bi morda vendarle začel znova, svoje edino mesto najde v navijaški skupini. Ikićev film, ki Luko večinoma snema od zadaj, ne dopušča prostora za simpatiziranje z liki, a hkrati ne zanemarja širšega družbenega konteksta, ki njihova dejanja omogoča in še dodatno podžiga.