SiolNET. Trendi Film in TV
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Delal bom, dokler bo delala moja domišljija"

3

termometer

 |  | Foto:

V Rimu je imel v preteklih dneh kar dva koncerta, ki ju je v celoti oddirigiral. Enio Morricone, legenda filmske glasbe, kljub visoki starosti še vedno ustvarja in odhaja na turneje.

Maestro Morricone bo novembra dopolnil petinosemdeset let. Njegov opus filmske glasbe šteje več kot petsto naslovov, med njimi samo nekaj deset vesternov. Režiser Bernardo Bertolucci je nekoč izjavil, da filmu lahko dasta epsko razsežnost dva skladatelja: Beethoven in Ennio Morricone.

Človek, ki je v drugi polovici dvajsetega stoletja z monumentalnimi opernimi zamahi, nepričakovanimi harmoničnimi obrati, nenavadno metriko ter nameščanjem tišine in obsežnih razmikov med vstopi inštrumentov kolosalno zaznamoval filmsko umetnost. Imenujejo ga oče moderne kompozicije.

A zvesti navijač nogometnega kluba Roma je razorožujoče skromen in samokritičen. Pier Paolo Pasolini, Federico Fellini, Giuseppe Tornatore, Bernardo Bertolucci, Liliana Cavani, brata Taviani, Barry Levinson, Adrian Lyne, Mike Nichols, Roland Joffé, Franco Zeffirelli, Roman Polanski, Brian De Palma, Pedro Almodovar – to je samo nekaj od režiserjev, ki so za svoje filme hoteli njegovo glasbo.

Vsak dan, če je le doma, v Rimu, v starem delu mesta, nedaleč od Koloseja, vstaja ob petih zjutraj in teče v krogu po svojem salonu, ki meri malo več kot šestdeset kvadratnih metrov. Včasih se odpravi tudi na bližnji stadion. Če ni preveč smoga v zraku, kot pravi. Po salonu teče toliko časa, dokler se ne naberejo trije kilometri. Potem dela gimnastične vaje, zajtrkuje, prebere časopise in sede za svojo delovno mizi ter ustvarja. Še vedno s svinčnikom in notnim črtovjem na papirju.

"Z violinskim ključem sem se prvič spoznal pri petih letih. Očeta sem spremljal na 'turneji' po jadranski obali. Takrat sem sicer skracal nekaj kratkih kompozicij, ki sem jih čez nekaj let seveda uničil. Bolj kot za pravo glasbo je šlo za vaje v glasbeni kaligrafiji. Če se prav spominjam, so bili to lovski motivi ... Morda me je to pripeljalo k vesternom. Pozneje, ko sem na konservatoriju vpisal študij trobente in kmalu zatem kompozicije, sem šele zares spoznal glasbo v polnem pomenu besede. Takrat sem zares ozavestil dejstvo, da sem glasbenik."

Z glasbo je, kot pravi, malce obseden. Včasih je presenečen, kako v njem kar naprej nekaj igra, poje, kako ga nagovarjajo zvoki vseh vrst ... Nekdo, ki svoje delo živi tako intenzivno kot on, pač mora živeti s tem. Zgodi pa se, da mu včasih glasbene zamisli uničijo dan, ga popolnoma zmedejo, obnorijo. In to ga spravlja ob živce.

Skladanje je garanje

"Mnogi mislijo, da je ustvarjalnost skladateljev odvisna od navdiha. Prazne marnje! Nad praznim notnim črtovjem se lahko sklanjam ves dan, pa ni od tega nič! Treba je dodobra segreti stol, da kaj nastane. Premišljevanje, meditacija, študij, poznavanje zgodovine glasbe, delo naših predhodnikov – to je osnova, iz katere mora črpati dober skladatelj. Inspiracija je bolj stvar rock'n'rolla. Nič nimam proti njemu, toda prav zaradi tako imenovanih navdihov je obsojen na večno ponavljanje. Poglejte, potem jim pa zmanjka idej. In zgodijo se revivali."

Na vprašanje, katerega od filmov, za katere je napisal glasbo, si je po premieri največkrat pogledal, odgovarja: "Obstaja več meril za to. Na hitro bi vam odgovoril Misijon, Cinema Paradiso in Bilo je nekoč v Ameriki. Toda ko skladam glasbo, se v meni oglašajo druge vrste sodb, predvsem sodba soustvarjalca pri projektu. Včasih se zgodi, da dobim naročilo za film, ki sploh še ni posnet. Največkrat se zgodi, da mi pokažejo grobo zmontirano različico. In če mi ni preveč všeč, če ni preveč všeč Morriconeju gledalcu, potolažim Morriconeja skladatelja, da je to zato, ker film še ni končan. Potem prepričam gledalca v sebi, da bom s svojim deležem pripomogel, da bo film z glasbo nekaj pridobil. Če ne bi deloval po tem principu, bi znorel ..."

Glasba, ki je ne pozabiš

Veliko ljudi mu je gotovo povedalo, da jim je določen film v spominu ostal prav zaradi njegove glasbe: "Seveda sem ganjen, če se kdo spominja filmov zaradi moje glasbe. To večkrat začutim med koncerti, ko izvajamo mojo filmsko glasbo, in to z originalnimi partiturami. Ničesar ne spreminjam."

Kaj ga v teh letih njegovega življenja najbolj osrečuje? "V današnjem času in pri teh letih majhne stvari. Srečen sem, da se razumem z ženo, da lahko še delam ... Zmerna sreča je, če na ulici zagledam lepo mladenko. Razveselim se svojih koncertov, dobrega filma. Malo je dni, za katere bi lahko rekel, da sem srečen. In če bi me vprašali, kaj se z menoj dogaja takrat, ko to nisem, vam prav tako ne bi znal odgovoriti. Toda to je normalno, kajne? Zgodi se mi, da nekaj napišem in se mi tisti trenutek zdi grozno ... Naslednji dan mislim drugače. In obratno. Lahko rečem, da mi v trenutkih takšne ustvarjalne krize pogosto priskoči na pomoč domišljavost, zmerna domišljavost. Zaupanje vase. Predvsem pa želja, da bi bil še boljši."

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin