Festivalsko obarvan Rekviem

Čeprav je Giuseppe Verdi znan predvsem po svojih melodičnih operah, ki so še danes med bolj izvajanimi, je Rekviem, v svojem bistvu črna maša, verjetno njegovo najbolj mogočno delo. Orkester, dva pevska zbora in štirje solisti so tako, kljub lahkotno poletnemu prizorišču Križank, pod taktirko Andresa Mustonena z veliko natančnostjo krmarili med ekstremi te mojstrovine.

Orkester Slovenske filharmonije je moral tako skupaj s Slovenskim komornim zborom in zborom Opere SNG Maribor že v prvih dveh stavkih pokazati vse: blagozvočno nežnost, hitre preskoke med glasnimi in tihimi deli ter seveda mogočnost Tuba mirum spargens, najglasnejše kadarkoli napisane glasbe, ki ni dodatno ojačena. Pri zadnjem so na pomoč priskočili še štirje dodatni trobentači, ki pa so bili zaradi odrske ograde na balkonu Križank morda malce preveč zakriti. Ko smo se že ozirali po balkonih, smo na tistem bolj izpostavljenem našli Zmaga Modica, ki je med uro in pol dolgim koncertom dokončeval svoje slikarsko videnje orkestra.

Mogočnosti obredne glasbe, ki jo je spisal agnostik Verdi, so svoje pridodali tudi štirje solisti. Navduševali smo se nad izjemno natančnostjo sopranistke Aste Kriksciunaite, katere glas se je vsakič povsem gladko zlil z violinskim delom orkestra, kot tudi z glasom mezzosopranistke Noe Frenkel. Moška solista sta na drugi strani delovala manj harmonično, a morda je šlo tudi za vpliv njunih pojav. Tenorist Rafal Bartminski in bas Gennadi Bezzubenkov, sicer znan tudi po tem, da je odpel že osem Wagnerjevih vlog, sta bila tako seveda odlična, a ju je ženski del, ki je moral na premieri dela leta 1874 zaradi verskega prizorišča prepevati za zaslonom, tokrat nekoliko zasenčil.

Krmarjenje med skrajnostmi Rekviema se je v četrtem stavku Sanctus nekoliko umirilo in se pretopilo v bolj harmonične melodije, ki pa so seveda v zadnjem stavku Libera me, ki ga je Verdi napisal za prejšnjo, nedokončano različico Rekviema, dosegle vrhunec. Libera me je bil morda edini del, ki ni znal skriti, da gre za obredno glasbo, a je bil tudi med najbolj dramatičnimi. Dirigent Andres Mustonen, ki je koncert zaznamoval s svojo energičnostjo, je nekajkrat zatopotal z nogami in s pomočjo timpanov poskrbel za še posebej dramatičen vrhunec koncerta, ki so ga malce zmotili le motoristični virtuozi na drugi strani vidu.

Verdijev Rekviem je tako v festivalskem vzdušju zadržal vso svojo lepoto in izgubil nekaj klasične zadržanosti, ki jo sicer zahtevajo tovrstne prireditve.