61. Ljubljana Festival se je začel!

Torej profesionalno, z vrhunskim glasbenim dogodkom (ki mu je nekoliko ponagajalo ozvočenje), močnim "statementom", da je glasba res univerzalni jezik in dobro popotnico za preostanek festivala, ki bo potekal vse tja do 10. septembra. Takrat bo ljubljanski festival za to poletje zaprl svoja vrata, njegov direktor in umetniški vodja Darko Brlek pa bo s svojo ekipo spet zagnal možgane in z umetniškim programom za 62. festival poskusil prekositi prejšnjih 61. Po uvodnih govorih direktorja Brleka in župana Zorana Jankovića, jedrnatih in samohvalnih (upravičeno ali ne?), predvsem pa v znamenju izrekanj dobrodošlice visokim gostom, kraljevima paroma iz Velike Britanije in Japonske, je prva festivalska noč, tudi tokrat na odprtem (in tudi tokrat je vreme uslišalo pobožne želje organizatorjev in občinstvu namenilo jasen, a za ta čas nič kaj poletno topel večer), ponudila zanimivo, klasično obarvano glasbeno štiriperesno deteljico. Veliki oder, ki trenutno kraljuje na ljubljanskem Kongresnem trgu, je bil skorajda premajhen za vse nastopajoče. Taktirka mladega hrvaškega dirigenta Ivana Repušića je namreč suvereno usmerjala člane mednarodnega Orkestra Purpur in Orkestra Slovenske vojske, ki so skupaj sprva v nekoliko mlačnem, a v nadaljevanju programa vse bolj odločnem tempu in izjemni harmoniji inštrumentalno identificirali prepričljive glasovne sposobnosti solistov Martine Zadro, Jelene Kordić, Aljaža Farasina in Luciana Batinića ter (po mojem mnenju) izvrstnih zboristov Akademskega zbora Ivana Gorana Kovačića in Zbora Opere HNK v Zagrebu. Program uvodne slovesnosti nas je popeljal na pot odkrivanja glasbenih mojstrovin štirih velikanov prejšnjih stoletij: Brucknerjevega dela Te Deum (Tebe Boga hvalimo), Wagnerjevega Preludija k III. dejanju Lohengrina, Verdijevega Zbora ciganov iz njegove verjetno najbolj priljubljene opere Trubadur in Uverture 1812 Petra Iljiča Čajkovskega. Čeprav moč Brucknerjeveg dela najverjetneje bolj pride do izraza znotraj kakšnega tihega sakralnega objekta, ne gre oporekati dejstvu, da je bila sinočnja izvedba na prostem mogočna in kar se da božanska. Tudi krajša, a zato nič kaj manj milozvočna izseka iz del Wagnerja in Verdija (letos zaznamujemo 200-letnico rojstev obeh mojstrov) sta občinstvo nagradila z božajočim balzamom za dušo in uho. Program se je, zagotovo na žalost vseh prisotnih, še prehitro končal s slavnostno Uverturo 1812 Rusa Čajkovskega. Na presenečenje in zadovoljstvo vseh sta orkestralno izvedbo dela podkrepila še zvonjenje zvonov iz štirih ljubljanskih cerkva in pok iz možnarjev tik pod odrom. Edino, kar gre oporekati sicer prijetni izkušnji, je propagiranje nenavadnih in osupljivih vizualnih učinkov avstrijske družbe Ars Electronica, ene vodilnih na področju umetniškega izraza. Resda so z Ljubljanskega gradu nad mesto dvakrat poslali svetlobna telesa, imenovana kvadkopterji, ki so s svojim "poplesavanjem" na nebu ustvarila zanimive vizualne tvorbe, a videno ni bilo nič kaj spektakularno, kaj šele da bi izrazilo dodano vrednost gledalčevemu občutju. Žal je tako, da gledalci v s tehnologijo prežeti sedanjosti, ko nas skorajda nič več ne more presenetiti, želimo vsakokrat več in več. No, vsaj jaz sem v oglaševanem glasbeno-vizualnem performansu pričakoval več vizualnega. Apetit po glasbenem pa je bil več kot potešen. Naj festivalsko poletje zadovolji vsa vaša pričakovanja in vaše želje, zagotovo že z drevišnjim koncertom svetovno znanega slovensko-hrvaškega dvojca, klasičnega dua z rockersko dušo 2Cellos.