"Vsakdo je lahko nasilnež"

V zgodovinskem atriju ljubljanske mestne hiše je razstava slikarja Gorazda Krnca in kiparja Zorana Srdića Janežiča Empire strikes back & forward – Račlovečenje. Naslov soavtor projekta, slikar, bere kot "imperij zla, sreče, ljubezni, norosti in neumnosti, ki nas je udarjala tako v preteklosti kot nas bo predvidoma tudi v prihodnosti".

Na to se je Gorazd Krnc odzval s sedmimi kovinskimi slikami, očarljivimi in namišljenimi podobami starega mesta, prostorom, kjer se ljudje pojavljajo le kot madeži, kapljajoča, nejasna forma, izginjajoča ali celo neresnična.

Zidovi in arhitektura pa pri tem ostajajo, tako kot ostajajo konstrukcije zgodovine, je mogoče razumeti dela. Pri tem tudi ni naključje, da je slik sedem, kot poudarja avtor, saj z njimi namiguje na sedem grehov. Ob teh se ukvarja z razmislekom o "krepostih, kontradiktornostih politično korektnih besedičenjih popolnoma nasprotnih dejanj prevladujoče elite, ki danes vodijo imperij".

Bičanje homoseksualcev, izbrisanih in otrok Na razstavi pa ne visijo le slike, temveč tudi majhne lutke Zorana Srdića Janežiča. Obešene so na stene, na njih piše: homo, izbrisani, politik, čefur, Ljubljančan, zaljubljnec, brezposeln in otrok. Pod vsakim je bil bič, s katerim se jih gledalec lahko loti.

Ob gesti, s katero je umetnik razstavo zavestno postavil v polje politične nekorektnosti, se je na odprtju najbolj pogosto glasilo vprašanje, zakaj je med lutkami, ki jih je mogoče prebičati, tudi otrok.

Vsakdo je lahko žrtev "Očitno nam je bolj razumljivo, če se nasilje izvaja nad politično izpostavljenimi skupinami, kot so izbrisani ali homoseksualni, kot pa nad otroci," so ob refleksiji razstave zapisali v Zavodu Gulag, ki je producent razstave. Srdić Janežič dodaja: "Zakaj in za koga so določena imena taka, da se mu zdijo upravičena za nasilje, je bistveno za razumevanje razstave. Ne trdim, da imajo nekateri posamezniki na razstavi vlogo v kontekstu tega razčlovečenja – prej, da je le-to že veš čas latentno prisotno v družbi: zgodovinsko, versko, ideološko ali medkulturno pogojeno, prek javnega mnenja, idej, ki jih vsiljujejo mediji, birokratski sistem, družba ter posamezniki ..."

"Nasilje je pogosto okoli nas. Lahko je diskurzivno, simbolno ali fizično. Ponekod je očitno, drugje subtilno zakrito, zgolj del nasilja je javno izražen. Ironično pri nasilju je, da se nekaterim zdi upravičeno. Nič, tudi v umetnosti, ni izgovor za nasilje. To, da so na razstavi možnosti, nikakor ne pomeni, da gre za igro, prej za vprašanja, ki si jih mora postaviti gledalec," še o svojem delu pravi kipar.

Z vzpostavljanjem tarč nasilja umetnik tudi namiguje, da kdorkoli izmed nas lahko postane žrtev nasilja. In kar je še pomembneje, kot poudarja, da je vsakdo lahko nasilnež – "ko v stanju miru ali vojne na tehtnico postavi svojo človečnost".

"Premalo ljudi razmišlja, da smo 500-milijonski narod Projekt Emprie strikes back & forward je zamišljen kot večletni razstavni opus, v katerem bodo dialog vzpostavili vizualni umetniki iz ožjega in širšega območja Evrope. Lotili se bodo tem, ki povezujejo Slovenijo in druge evropske narode, v skupno ekonomsko, politično in raznovrstno kulturno tvorbo.

"Zdi se mi, da danes premalo ljudi razmišlja o tem, da smo velik 500-milijonski narod, veliko pa je slišati, kako določeni evropski narodi služijo na račun drugih. Iz tega izhajajo druge teme, ki jih bodo umetniki prevpraševali v svojih delih," izhodišča umetniških razmišljanj, ki bodo še sledila, predstavi Srdić Janežič.

Vojne so medijski spektakli V svojih delih se bodo umetniki lotili vprašanj, povezanih z zgodovinskim spominom, kulturno identiteto, svobodno družbo, vojnami in mirom, svobodo govora, spoštovanjem sobivajočih družb, kulturo spolov in starosti ter drugega.

V prvi, samostojni in zaokroženi razstavi iz tega cikla sta se umetnika Gorazd Krnc in Zoran Srdić Janežič ob stoletnici prve svetovne vojne, obletnice druge svetovne vojne in rimskih vojn v času Emone posvetila refleksiji vojn na področju Slovenije.

Na razstavi so tako v kontekstu razmisleka o nasilju in njegovih posledicah – razčlovečenju – na tleh tudi velike kiparjeve lutke iz blaga. Od daleč bi te lahko delovale kot velike igrače, a pogled od blizu kaže njihovo resno sliko – ob mečih in ranjenih telesih iz blaga je nemogoče mimo tematiziranja nasilja, vprašanja vojn.

"Vojne so zgodovinsko gledano medijski spektakli, kjer pozabljamo na njihove krutosti oziroma nimamo občutka zanje. Česar se morda danes ne zavedamo dovolj, je, da lahko kljub oddaljenosti vsaka mala vojna vodi v večjo in jo s tem približa toliko, da se naenkrat znajdemo v njej," razmišlja Srdić Janežič.