Samodisciplinirana Nika Zupanc v Milanu

Izdelki, ki se sprašujejo o samodisciplini oziroma pomanjkanju te, so razstavljeni v Spazio Rossana Orlandi v Milanu.

Kolekcijo bi opisali kot rahlo asketsko s pridihom fetišizma, ki vsebuje bistveno za minimalni delovni prostor: mizo, stol, lestenec in omaro.

Zadnja kolekcija je preprosto delo, ki ga zaznamujeta Nikin obsesivni stil in semantično raziskovanje, testiranje čustvenih učinkov industrijskega oblikovanja.

Nika Zupanc je povedala: "Spogledovala sem se s samostansko askezo, instalacija, ki vsebuje lestenec, mizo in stol, izzove premišljevanje o današnjih ključnih vrednotah, potrebah, navadah, med katerimi lahko izbiramo."

Nika Zupanc skrbno izbira svoje teme in oblike. Z njimi ponuja nezaželen pogled na pretežno moški pohištveni dizajn na trgu, kjer je vso prizadevanje vlito v tehnično, racionalno, trezno in uporabno, v nasprotju z intuitivnim, eklektičnim, nepomembnim in histeričnim. Za doseganje tega Nika Zupanc uporablja svojo notranje bitke s stereotipi in dolgotrajne afere s tehnologijami. Pri svojem čustvenem učinku pa pozorno raziskuje meje industrije.

Če je Sylvia Plath enkrat našla najhujšega sovražnika ustvarjalnosti v dvomu samo vase, ga je Nika Zupanc z vprašanjem samodiscipline.