Paolo Giordano: Uspeh knjige mi je vzel nekaj let mladosti

Italijanski mladi pisatelj Paolo Giordano, po osnovnem poklicu doktor fizike, je med pisanjem doktorata napisal prvenec, prvi roman Samotnost praštevil, zgodba o prijateljstvu, ki se lahko razvije le med dvema osamljenima človekoma, ki delita podobno travmatično preteklost, in z njim navdušil bralce kot tudi kritike. Roman, ki je izšel leta 2008, so v Italiji prodali v milijon izvodih, po svetu pa v štirih milijonih. Knjigo Samotnost praštevil je Giordano izdal pri svojih 26 letih, prevedena je v 40 jezikov in leta 2010 tudi v slovenščino. Zanjo je prejel številna priznanja, med njimi prestižno italijansko nagrado strega. In ker je pred kratkim izdal drugi roman Človeško telo, v slovenščini je izšel pred dnevi, se je pisatelj na povabilo založbe Mladinska knjiga mudil v Sloveniji in bralcem predstavil obe knjigi. Uro časa si je vzel tudi za bralce Planet Siol.net.

Vse se vam je zgodilo naenkrat: izid prve knjige, ki je bila nagrajena s prestižno nagrado, in doktorat iz fizike.

In potem se človek vpraša, kaj pa zdaj? Ali se naj ubijem ali naredim nekaj še nekaj več? (smeh). No, sledilo je pisanje druge knjige, ki je bilo nekaj najtežjega zaradi vseh pričakovanj, strahu in potrditve.

In ste potrdili?

To morate povedati bralci.

Kaj pa vi mislite?

Mislim, da sem. Zadovoljen sem.

Koliko časa ste pisali prvo knjigo?

Devet mesecev. Ampak vse je bilo že v meni, dvajset let se je nalagalo in potem je samo prišlo na plan. Mislim, da se to lahko zgodi zgolj s prvo knjigo. Nekaj, kar se nabira tako dolgo, postaviš v besede. Sploh se nisem zavedal, kaj delam in marsikaj iz knjige sem razumel veliko pozneje.

Je prva knjiga zelo avtobiografska?

Obe sta pravzaprav. Ne direktno, ne v zgodbi, kot kaj se je zgodilo, ampak občutki.

Težko je biti neoseben?

Zelo težko. Nekateri pisatelji so in meni ta drža ni všeč. Kot bralec želim začutiti pisateljevo resnično potrebo, da mi pove prav to zgodbo.

Mogoče imamo prav zaradi te osebnosti bralci po svetu radi vaše knjige? Verjetno.

Ampak ste med pisanjem prve knjige razmišljali o uspehu?

Ne, kje pa. Za prvo niti nisem vedel, ali jo bodo objavili. Zame je bil uspeh nekaj zelo abstraktnega. Želel sem si samo, da jo objavijo. In ko so jo, sem bil zelo srečen. Vse, kar je prišlo pozneje, je bilo zame presenečenje. Vse se je odvijalo zelo hitro in bil sem popolnoma nepripravljen. Nikoli nisem sanjal o tem, da bom pisatelj.

Nekje ste zapisali, da ste si svojo prihodnost predstavljali kot profesor fizike na prestižnem inštitutu na zahodni obali ZDA. Kaj se je zgodilo s temi ambicijami?

Bil sem prepričan, da bo moja prihodnost nekako povezana s fiziko. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem se osvobodil te ideje. Zgradimo si predstave o tem, kdo smo in kako se vidimo v prihodnosti. Bilo je super, da se je zgodilo nekaj, kar je mojo predstavo popolnoma porušilo. Naučilo me je, da nimam in ne morem imeti popolne kontrole o svoji prihodnosti.

Ampak, ali pri 26 letih vemo, kaj želimo v naši prihodnosti?

Mislim, da ne vsi. Ampak eni imamo zelo močno mnenje o sebi, kdo smo. Takrat sem bil popolnoma prepričan, da mi fizika in znanost dajeta končne odgovore o stvareh.

Predvidevam, da je knjiga prinesla s sabo dobre in slabe strani. Česa je bilo več?

Predvsem dobrih. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem se navadil na uspeh, ki mi ga je prinesla knjiga. Ukradel mi je nekaj let mladosti, a me je prisilil, da sem skočil naprej. Samo pisanje te naredi nekako starejšega, čeprav se zdaj počutim veliko bolj jaz in v svojih pravih letih kot takrat, ko sem pisal knjigo. Prva knjiga, ki govori o tem, kako je, če se ne počutiš dobro v svoji koži, mi je pomagala, da sem nekako doživel stvari, o katerih sem prej zgolj razmišljal.

Je bil bralcem všeč konec knjige?

Številni so bili jezni, predvsem mladi, saj ni srečen konec. Ampak to je edini konec, ki sem ga lahko v tistem času napisal, vsi drugi bi bilo pretvarjanje, saj sam osebno nisem našel načina iz te čemernosti. Če bi jo napisal zdaj, bi bil drugačen konec. Opravičujem se vsem bralcem, ki so se počutili nekako prevarane. (smeh). Konec sem petkrat spremenil, a na koncu je vedno padlo nekako tako, kot je zdaj.

Po knjigi je posnet tudi film in v njem je konec veliko bolj srečen?

Srečen konec je preveč, recimo, da sta v zadnji sceni filma Mattia in Alice skupaj in to ponudi drugačno prihodnost. Režiser filma je namreč imel drugačno perspektivo gledanja na knjigo in film odseva njegov pogled na celotno zgodbo. Saverio Constanzo (režiser) je v svojem pogledu na življenje nekaj let pred mano, ima namreč družino. Zame je bilo težko najti izhod iz izoliranosti, on pa je zgodbo postavil malce drugače, vse napore, ki jih dva človeka naredita, preden začneta skupno življenje.

Nekje ste zapisali, da ste Samotnost praštevil pisali ponoči in če bi knjigo napisali zjutraj, bi Alice in Mattia ne bila tako nesrečna. Je druga knjiga napisana podnevi?

A res? To sem zapisal? Dodal bi, da bi bilo njuno počutje drugačno. Drugo knjigo sem napisal podnevi in zato je tudi veliko bolj svetla. (smeh). Veste, ko pišeš knjigo, se v njej odseva vse, kar se takrat dogaja okoli tebe, kako se počutiš tisti dan in kakšen je sploh tisti dan. Prva knjiga je bila v celoti napisana ponoči, ko pridejo strahovi iz omar. Je zelo podzavestna knjiga v številnih pogledih, saj le ta pride ponoči prej na površje.

Priznati moram, da sem bila ob branju knjige jezna na glavnega junaka, ker je zelo neaktiven junak.

Ja, tudi jaz. Pri njem mi ni všeč prav ta del, ki je tudi v meni in se vsak dan sproti borim proti njemu. (smeh)

Alice je veliko bolj aktivna.

Ja, punce ste veliko bolj energične kot fantje, sploh v najstniških letih. Fante je veliko bolj strah in kadar se pretvarjajo, da jih ni, so arogantni, kar je samo druga stran iste stvari.

Ampak Mattia ve, kaj je treba storiti. "Mora se vrniti, se usesti nazaj na kavč, jo prijeti za roko in ji reči, takrat ne bi smel oditi … Ljudje zgrabijo, kar želijo, oklenejo se redkih naključij in si na njih zgradijo življenje." A Mattia se odloči drugače.

Ja, en velik prostor je med tem, kar vemo, da je dobro za nas in kar smo sposobni narediti. Prav je, da ste bili jezni nanj, saj to pomeni, da ste veliko bolj pogumni in odločni.

Druga knjiga je vsaj po zgodbi sodeč nekaj drugega. Italijanski vojaki v afganistanskem oporišču. Kako ste jo našli?

Vojno stanje reflektira osebne, intimne vojne. Iskal sem prostor za transformacijo, saj se mi je v letih po izidu knjige marsikaj spremenilo in sem se moral s tem spoprijeti. Del mene, najprej nezavedno, je menil, da lahko nekaj podobnega najdem tudi v vojni, seveda v veliko bolj ekstremni obliki. Nekako sem moral postaviti svoje življenje v nevarnost. Vsega sem imel dovolj in moral sem najti pravo motivacijo za pisanje.

Koliko časa ste potrebovali za novo knjigo?

Dve leti, saj je veliko bolj kompleksna z več akterji in potem še ta strah s pričakovanji bralcev in kritikov. Za prvo knjigo je bil ves material v meni in zato je bilo vse na hitro. Mislim, da počasnejši kot si, boljši si. (smeh) Tokrat sem se odločil, da si bom vzel čas, kolikor ga potrebujem.

In potem ste šli na samoten grad …

Tudi to sem poskusil, a se ni izšlo. Nazaj sem prišel veliko bolj potrt, kot pa ko sem odšel. Za tri mesece sem se popolnoma izoliral in to je bil pekel. Vse, kar sem takrat napisal, nisem pozneje niti popravljal. Zavedel sem se, da moram biti del življenja, ki ga živim, kadar pišem. Tako pišem v manjši sobi v svojem stanovanju in ko končam pisati, se družim s svojo družino, kar je resnično življenje. Ampak tega sem se moral naučiti, prej sem mislil, da je vse samo jaz, moja samotnost, moja praštevila.

Zdaj imate družino, kar se odraža tudi v drugi knjigi.

Ja. V njej se veliko ukvarjam s tem, kako si ustvariti družino in nasploh z odnosi. To vidim kot korak naprej. Vsi se v enem svojem življenjskem obdobju ukvarjamo s svojo samotnostjo, a vseeno menim, da to, kar res šteje, je, da se naučimo skrbeti za drugega, si ustvariti gnezdo. Oziroma kaj je drugače smisel življenja?

Ali ste morali zaradi knjige oditi v Afganistan, saj je vaše pisanje o občutkih in mestih zelo realno?

Ja, dvakrat sem šel tja. Ampak za pisanje o strahovih, občutkih v vojnih stanjih ni treba biti v vojni. In še enkrat, to sem samo jaz v vseh junakih. To sem jaz, ki razmišlja, kako bi odreagiral na to in to situacijo. Jaz, ko me je strah, jaz, ko sem pogumen, jaz, ko sem idiot. Želel sem dati sebe v vsakega izmed junakov in to postaviti v ekstremne pogoje.

Kako so se prvi bralci odzvali na knjigo?

Mislim, da je bil za številne velik šok. Predvsem zaradi zgodbe, saj vse drugo ostaja isto. Spet so tu odnosi, spet o tem, kako težko je priti skupaj. V bistvu je nadaljevanje prve knjige deset let pozneje. In mislim, da bralec na koncu razume, zakaj ta zgodba in zakaj sem moral iti v Afganistan.