"Globlja ko je kriza, močnejše je iskanje grešnega kozla"

Tommaso Santi je Slovenijo obiskal pretekli konec tedna, ko se je lahko, pomešan med občinstvo SNG-ja Nova Gorica, na lastne oči prepričal o funkcioniranju Ljudožerskega plesa, črnohumorne družbenokritične in intimne drame o brezbrižnosti in nestrpnosti do priseljencev, izkoriščanju delavcev na črno in vplivu televizijskih resničnostnih šovov, ki je nastala na podlagi Santijevega besedila. 38-letni Santi je velik poznavalec sodobne zgodovine in preprost možakar nekoliko sramežljive narave. A hkrati in predvsem je dramatik in scenarist, ki se v svojih delih loteva problematike sodobne družbe in ki ga uvrščajo med najmlajše in najbolj vznemirljive predstavnike italijanske dramatike. Njegova besedila so na rednem sporedu Nacionalnega gledališča v Pratu (Teatro Metastasio di Prato), kjer med najodmevnejšimi velja omeniti predstavi Male e negri (Jabolka in črnci) iz leta 2006 in Isola (Otok), ki je premierno uprizoritev doživel lansko jesen. Santi je avtor in soavtor številnih scenarijev za igrane in dokumentarne filme, kot hišni dramaturg pa vodi kulturno društvo Kulturificio n. 7.

Sinoči (pogovor je potekal v petek, dan po premieri, op. a.) ste se udeležili premierne uprizoritve Ljudožerskega plesa, ki je nastal na podlagi vašega besedila. Kakšen odziv ste začutili med občinstvom?

Odličen! Predstava je name naredila zelo močan vtis. Čeprav poznam besedilo, ne razumem pa slovenskega jezika, se med predstavo nisem dolgočasil. In če ti v teatru uspe, da ti med uro in pol trajajočo predstavo niti za hip ni dolgčas, je to zame vedno uspeh. Bilo je popolno.

Je za vas kot avtorja stresno, kadar svoje delo prvikrat vidite v odrski obliki?

Ne, za avtorja je to vedno veliko zadoščenje. Zase lahko rečem, da mi je uspelo preseči klasično avtorjevo travmo in strah, da bi bilo moje delo na nek način sprevrženo ali uničeno. Ravno nasprotno, vedno imam velika pričakovanja glede končnega izdelka, glede tega, kaj bo nekdo z ekipo igralcev razbral iz besedila, ki sem ga napisal. Rezultat je včasih lahko tudi tragičen, a je bil v primeru Ljudožerskega plesa zame več kot zanimiv. Edina opaznejša režijska intervencija se je zgodila pri koncu, kjer je na odru prisotno nekaj, česar nisem napisal, a če zdaj pogledam, bi z veseljem podpisal, saj se mi zdi, da gre za dober zadetek.

Ste lahko natančnejši?

Naj ostane presenečenje (smeh).

Ste imeli vpliv na sam proces nastajanja dela v SNG-ju Nova Gorica?

Nobenega.

Igro Ljudožerski ples ste napisali leta 2007, navdahnili pa so vas šokantni odzivi italijanskih politikov na številne priseljence iz Romunije in Libije in alarmantno število nesreč pri delu. Zgolj lani se jih je po statističnih ocenah samo v Italiji zgodilo kar 1170. So se te številke danes spremenile, so se v Italiji odprli novi, bolj pereči problemi?

Ne, številke so niso spremenile. Tema nesreč pri delu je še vedno enako aktualna in tragična kot takrat in številke ostajajo strah vzbujajoče.

Zaradi dela na črno?

Čeprav nisem ne sociolog in ne statistik, menim, da nezakonit način najemanja delovne sile to le spodbuja. Nizka stopnja varstva pri delu seveda pomeni tudi več nesreč. Kar pa zadeva priseljevanje, mislim, da je problem še hujši, kot je bil pred šestimi leti. Tragična banalnost pa je, da globlja ko je kriza, močnejše je iskanje grešnega kozla za obstoječe težave.

Ste zaradi besedila, zaradi opozarjanja na problematiko naleteli na težave pri italijanskih oblasteh?

Na žalost ne. Delo dramatika je v današnji Italiji nepomembno, kultura ali gledališče samo pa sta brez moči, da bi ta vprašanja izpostavila in z njimi dosegla širši vpliv.

Zakaj ste se odločili za odprt konec igre?

Zato ker verjamem, da je občinstvo oziroma gledalec zadnji soavtor igre oziroma predstave. Gledališče je živa stvar, predstava pa skupinsko delo avtorja, režiserja in igralcev, scenografa, koreografa in drugih, občinstvo pa je tisto, ki prispeva zadnjo kockico v mozaiku. Sam menim, da je več vredno, če gledališče zapuščamo z novimi vprašanji kot pa z odgovori nanje.

Kakšna vprašanja naj bi se nam porajala po ogledu te predstave? Verjamete, da je delo aktualno tudi v Sloveniji?

Tega ne vem, verjamem pa, da je vprašanje za Evropo še kako aktualno. Ne gre samo za vprašanje priseljevanja in nesreč pri delu s smrtnih izidom, ampak predvsem za vprašanje, kakšen pomen dajemo človeškemu življenju. Protagonist zgodbe je neviden, gre namreč za truplo.

Večkrat se spomnim stavka, ki ga je izrekel Pier Paulo Pasolini in je citiran iz dela Maksima Gorkega Na dnu. Ta pravi: Nimamo sočutja do živih, kaj šele do mrtvih. Če bi končno začutili več sočutja do mrtvih, bi ga lahko več gojili tudi do živih.

Mislim, da imamo precej več spoštovanja do pokojnih kot do živih.

Mislil sem na mrliče onkraj ritualnega, na nevidne mrliče, mrliče brez imen, ki so zgolj neka številka. Spomnimo se, s kakšno lahkoto preletimo novice o številu mrtvih med prečkanjem Sredozemskega morja ali med bombardiranjem na drugem koncu sveta.

Dlje kot se zgodi, manj nam je mar. Žal.

Mislim, da smo se nekoliko privadili, ampak privaditi se na to, je res grozno. Seveda si ne moremo na rame naprtiti vsega zlatega sveta, ampak morda pa bi se vseeno zamislili, da za temi številkami stojijo ljudje. Osebe.

Kako nam gre?

Nimam odgovorov, samo upanje, da obstaja neka pot za preživetje.

Kaj pripravljate zdaj, na kakšno problematiko boste opozarjali v prihodnje?

Upam, da mi bo uspelo uresničiti filmski projekt, ki nastaja v koprodukciji med Italijo in Bosno. Ravnokar sem po lastnem gledališkem delu napisal scenarij, ki je v sozvočju s temami, o katerih smo govorili in ki se mi zdijo pomembne in aktualne.

Zgodba pripoveduje o dveh Italijanih in Bošnjaku, lastniku bara, ki jih pestijo visoki dolgovi. Da bi se jih rešili, ugrabijo tovornjak v upanju, da je poln računalnikov, televizorjev in druge tehnične opreme, a ko ga odprejo, naletijo na ilegalne prebežnike. Protagonista poskušata tovor prodati naprej in tukaj se zgodba začne. Tema je zelo realna in aktualna. To ni zgodba o priseljencih, ampak zgodba o obupnem položaju dveh izmed nas.