Fotografije Božidarja Jakca, ki jih ni nikoli razstavil

V Moderni galeriji je od 12. junija do 19. oktobra na ogled razstava Božidar Jakac in fotografija, ki predstavlja prvi celoviti pregled fotografskega opusa ustvarjalca, čigar umetniški sloves temelji na grafikah, kot so zapisali ob razstavi.

Jakac je že od študentskih let ustvarjalno raziskoval nove medije. Tako je prišel tudi do fotografije, prvi fotoaparat si je kupil v Pragi, kamor je odšel s štipendijo za študij slikarstva leta 1919. Prvo fotografijo je posnel leta 1922, od takrat je ta postala povezana z njegovimi življenjskimi postajami. Posnetki so namreč nastajali v njegovem rodnem Novem mestu, med študijem v Pragi, na potovanju po Tuniziji, Ameriki, med bivanjem v Parizu, med vojno v partizanih, portreti pa med njegovi družabniki in bližnjimi. Objektivu niso ušli niti avtoportreti.

Jakac je fotografijo razumel kot sredstvo gledanja, ne le beleženja. Pomenila mu je nov vir spoznanja. Razumel jo je kot medij za podajanje uličnega utripa, družbenih kontekstov razvoja in modernizacije, estetike nezahodnih kulturnih okolij in način, kako je iz portretirancev lahko izvabil duhovne vsebine. Tako kot v svojem likovnem pa je tudi v fotografskem opusu izkazoval svoj občutek za kompozicijo, razporeditev svetlobnih tonov in poznavanje estetike japonske in kitajske umetnosti, s tem da je vse to izrazil v modernem fotografskem jeziku.

Razstava v Moderni galeriji tako predstavlja Jakčevo fotografsko ustvarjalnost, ki je bila za razliko od likovne in filmske, zadnja je bila raziskana že v 70. letih, dolgo potisnjena na rob. Pri čemer pa ta v njegovem ustvarjanju vsekakor ni bila odrinjena, umetnik se je močno zavedal njenega potenciala. Z njo pa pokazal, da je bil "mojster različnih medijev", pravi direktorica Moderne galerije in Muzeja sodobne umetnosti Metelkova Zdenka Badovinac. Pri čemer pričujoča razstava tudi v tem kontekstu potrjuje njegovo ustvarjalno moč, dodaja.

Od Novega mesta do Tunizije Razstava je zasnovana kronološko: Praga (1922-23), Novo mesto (okoli 1923), Pariz (1925), Tunizija (1925), Amerika (1929-1931) in med partizani (1943-45). Gre za prvi dve desetletji umetnikovega posvečanja temu mediju, ko je bil njegov ustvarjalni razvoj na tem področju najslovitejši in ko je tudi sicer umetniško in osebnostno dozorel.

Ob približno 180 predstavljenih fotografijah je vključenih tudi več risb, grafik, pastelov in olje. Te kažejo tematsko razmerje med Jakčevim slikarstvom in fotografijo.

Jakčeva fotografija tudi v katalogu Ob razstavi je izšel katalog, uredila ga je kustosinja razstave Lara Štrumej, vanj pa vključila tudi avtorjeve barvne stereodiapozitive, ki jih sicer na razstavi ni mogoče videti, saj presegajo časovni okvir postavitve. Na njih so portreti umetnikov in kulturnih delavcev, med njimi na primer Dubravke Tomšič in Alojza Srebotnjaka, Mile Kačič in Jakoba Savinška. Ti s nastali na Jakčevem domu, segajo pa v 50. in 60. leta.

Razstave ne bi bilo brez dedičev Jakac svojih fotografij v obsežnejšem obsegu nikoli ni razstavil, obležale so v njegovem arhivu, ki ga zdaj hranita njegova dediča Maja Turnher Miklavc in njen sin Primož Pablo Miklavc Turnher, brez katerih razstave in kataloga ne bi bilo, poudarjajo v Moderni galeriji.

Nečakinja Jakčeve soproge Tatjane Jakac, Maja Turnher Miklavc, ob razstavi pravi, da je zelo vesela, da je v Moderni galeriji predstavljena Jakčeva fotografija. "S to razstavo je morda prišel trenutek, da se Jakčevemu slikarskemu opusu dodata fotografija in film."

Kako pa je z ustreznim hranjenjem fotografskega opusa v domačem arhivu? "Sreča Jakčevega stanovanja je, da je to v stari hiši, kjer so pogoji takšni, da je dovolj hladno. V omarah so se očitno negativi dobro ohranili, glede na to, da se je to, kar vidimo na razstavi, dalo iz njih narediti."