Peking 2022
Sobotni intervju
Sobota, 30. 10. 2021, 4.00
9 mesecev, 1 teden
Sobotni intervju – Klemen Bauer
"Želim si, da bi se približal dosežkom iz svojih najuspešnejših sezon. Zakaj pa ne?"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,08
1
Petintridesetletni slovenski biatlonec iz Ihana vstopa v svojo 16. sezono svetovnega pokala, februarja prihodnje leto pa se mu obeta nastop še na petih olimpijskih igrah, če se mu seveda uspe uvrstiti med potnike za Peking. Boji se, da bodo prihajajoče igre nenavadne, anemične, saj zaradi protikoronskih ukrepov v Pekingu ne bo pravega olimpijskega duha. Takega, kot je bil v Vancouvru pred 11 leti, a prav na tistih igrah je za las ostal brez odličja. "Zaradi tega je zagotovo nekaj grenkobe," priznava, njegova kariera bi se lahko z medaljo odvijala povsem drugače, še razmišlja.
Klemnu Bauerju tudi pri 35 letih še ne primanjkuje motivacije, pred njim je 16. sezona med svetovno biatlonsko elito, a bo prihajajoča zima vendarle drugačna. Ne le zaradi menjave na mestu glavnega trenerja reprezentance A, po odhodu Uroša Velepca jo vodi Janez Marič, nekoč Bauerjev tekmovalni kolega, temveč tudi zato, ker v zrelih letih ne skriva, da se njegova kariera nezadržno bliža koncu. Februarske igre v Pekingu, če se nanje uvrsti, bodo zagotovo njegove zadnje v vlogi aktivnega tekmovalca.
Slovenska moška reprezentanca je pomlajena, iz "stare garde" vztrajata le še Bauer in naš najboljši biatlonec vseh časov Jakov Fak. Njuna usoda je tudi zanimivo povezana, nam je ob nogometnem igrišču v svojem domačem Ihanu razlagal Bauer, od lani tudi magister. V iskrenem pogovoru z biatloncem, ki predvsem zaradi nekoliko slabšega streljanja ni nikoli v popolnosti pokazal svojega potenciala, smo se dotaknili številnih, tudi nekaterih manj prijetnih tem.
Kako se nadaljujejo priprave pod vodstvom novega trenerja Janeza Mariča?
"Če bi treniral sam, bi bilo moje delo kakšnih 10 odstotkov slabše. Ne bi se tako trudil, ne bi bil tako hiter."
Pred začetkom nisem vedel niti, kako bo, v kakšnem obsegu in na kakšen način bomo sodelovali, naposled pa sem se odločil, da se bom prepustil temu sistemu. Ne nazadnje sem bil medtem precej sezon tudi sam in sem ugotovil, da to zahteva kar nekaj napora in energije, premišljevanja … Ko pa se enkrat odločiš, slediš temu načrtu in si nato nimaš ničesar očitati. Seveda podrobnosti malo prilagodiš, spremeniš in če je trener normalen, kot Janez nedvomno je, se je mogoče za vsako stvar dogovoriti individualno. Znotraj sistema, seveda.
Tako da je super, kar zadeva najin odnos in trening, splošno vzdušje v ekipi pa je tudi super, čutiti je neko novo energijo, zadovoljstvo. Svež veter, za Alexom (Cisarjem, op. p.) sta v reprezentanco A prišla še Toni (Vidmar, op. p.) in Lovro (Planko, op. p.) in imamo krasno kombinacijo mladih in starih tekmovalcev. Vem tudi, da je Janezu, ko je bil sam v tem položaju, prišlo prav, da smo mi, takrat mlajši, prišli v reprezentanco. Ta mladostniški duh tudi tebe žene naprej, te motivira.
Zdaj smo na Pokljuki opravili nekaj visoko intenzivnih treningov kot že prej v Franciji, in če bi treniral sam, bi bilo moje delo kakšnih 10 odstotkov slabše. Ne bi se tako trudil, ne bi bil tako hiter. Imaš osem intervalov, osem krat štiri, in če si sam, že malo taktiziraš, v ekipi pa se menjamo, se dogovarjamo, vedno gre nekdo naprej in te tako potegne. Vsaj kakšen odstotek pridobiš, tudi ko ne moreš več, si rečeš: še tole minutko zdržim. In s tem premakneš svojo formo višje, kar je ne nazadnje tudi smisel treninga.
Malo tekmovalnosti že na treningu?
Da, seveda! Tudi če nočeš, enkrat prideš do tega, da ne želiš popustiti. Že na treningu, ko je to potrebno. To je super. Skratka mislim, da smo se dobro ujeli, po drugi strani pa se mladi lahko od nas tudi marsikaj naučijo. V podzavesti nekako čutim potrebo predajati svoje izkušnje mladim. To je najmanj, kar lahko naredim. Vesel sem vsakič, ko me kateri od teh mlajših vpraša za kakšen nasvet.
So zvedavi?
So, so. Včasih pa tudi sam od sebe kaj pripomnim, svetujem. Kar zadeva to, je stanje zelo v redu.
Torej vas mladi že motivirajo?
"Nobena puhlica ni, kar slišimo iz drugih športov o sparing partnerjih."
Motivacija pri meni tako ali tako nikoli ni bila vprašljiva, zdaj ko je konec tega štiriletnega obdobja priprav na olimpijske igre, pa sploh ne. To je še dodaten zagon, da se ne uspavaš. Kot sem že rekel, če treniraš sam, ko se postavlja temelje, je skoraj vseeno, s kom treniraš in kdaj treniraš, ko pa se začnejo ti visoko intenzivni treningi, treningi, s katerimi neposredno dviguješ raven pripravljenosti, pa je dobro, da imaš družbo. Nobena puhlica ni, kar slišimo iz drugih športov o sparing partnerjih. To je po svoje dobrodošlo tudi pri nas. Na primer pri Anamariji Lampič, če že nima reprezentančnih kolegic, se lahko meri vsaj z bratom.
Sistem treninga je torej drugačen, zagotovo. Vprašanje je, kako bi bilo, če bi ostalo tako kot lani. Ampak smo dovolj zgodaj izvedeli, da se bo zgodila sprememba, zato se s tem vprašanjem niti nismo prav veliko ukvarjali. Smo pa zdaj še bolj "našpičeni". Pa ne razumite me narobe, prosim, s tem ne mislim reči, da je bil Uroš Velepec slab trener, ravno nasprotno, ampak vedeti morate, da smo mi skupaj 200 dni na leto, če ne še več, in po določenem času se preprosto pojavi prenasičenost, nekateri pristopi pa se malce izpojejo.
Ko pa smo šli letos na daljše priprave, pa me je malce skrbelo, kako bom zdržal več tednov od doma, saj imam družino. Tudi Jaka se je priprav v Franciji udeležil, tam je bila vsa ekipa in reči moram, da so mi te priprave minile najhitreje v življenju.
Je to vaša zadnja sezona?
O tem ne bi rad govoril. Lahko povem le, da sem se sam pri sebi že odločil, nisem pa tega pripravljen deliti z javnostjo. Trenutno sem popolnoma osredotočen na zimo, ki je pred nami, v to pa vstopam povsem brezkompromisno, brez kakršnihkoli računic. Uživam v biatlonu, tudi na najbolj 'pasjih' treningih, želim si, da bi se približal dosežkom iz svojih najuspešnejših sezon. Zakaj pa ne?
Ste kot veteran tudi kaj bolj sproščeni? Prav sproščenost bi vam lahko koristila predvsem pri streljanju.
Oh, na tem področju sem skozi leta spoznal kar nekaj nadvse zanimivih stvari. Nekatere bi vas, če bi vam povedal, morda celo šokirale. Po toliko letih, ko poskusiš vse živo, od res trdega dela do bolj ležernega pristopa, se naposled sprijazniš s tem, da ti kakšna stvar preprosto ni dana. Nekomu je na primer dana pljučna kapaciteta, nekdo drug je obdarjen s hitrimi mišičnimi vlakni, to so pač fiziološke stvari, enako je pri psiholoških, kako se spopadaš s stresom in tako naprej. No, s tem se sprijazniš, tudi sam sem se. Nimam tega … Tudi ko opazujem sotekmovalce in tekmece ter vidim, kako so lahko nekateri nadvse uspešni že z zelo malo strelskega treninga, nekateri pa morajo močno garati, da so vsaj solidni. Sam spadam v to drugo kategorijo in po vsem naporu, ki sem ga vložil v streljanje v zadnjih letih, se ni nič prav drastično spremenilo na bolje. To so prirojene sposobnosti, o katerih se v športu celo morda premalo govori, so kar nekakšen tabu. V športu žal ni samo trdo delo.
Nekako smo zaznali, da niste naraven strelec …
"Nisem edini tak, ne nazadnje se tudi v teku dogaja podobno."
… mislim, da je to zmota, ki jo od medijev poslušam že vrsto let. Jaz sem strelec! Na treningih izvedem strelski nastop, kot ga je sposoben malokdo, ampak kot kaže, nimam te sposobnosti, da bi dobro streljal tudi v tekmovalnih okoliščinah. Nisem strelec, kot je Jaka (vzdevek Jakova Faka, op. p.), ki preprosto naredi. Saj veliko vlaga v to, nedvomno, ampak na tekmah ostane hladnokrven in osredotočen. To je zapletena zadeva, težko je razložiti. Nisem edini tak, ne nazadnje se tudi v teku dogaja podobno. So tekmovalci, ki jim na treningih le stežka slediš, na tekmi pa odpovedo. Pa bi si mislili, da pri teku psiha vendarle nima takšne teže. Podobno je v kolesarstvu, predstavljam si, da bi bil na treningih marsikateri rekreativec domala enakovreden profesionalcem, na tekmi pa bi odpovedal. Pa bi rekli, mu je glava odpovedala. Kaj šele pri streljanju, ki je izjemno psihološki šport.
No, skratka, s tem sem se zdaj v zrelih letih nekako sprijaznil. Ampak kot protitezo povedanemu naj izdam, da sem si za to sezono vseeno omislil novo puškino kopito (smeh, op. p.). To kaže na to, da nad tem nisem obupal, čeprav se moja strelska statistika v zadnjih letih noče in noče izboljšati. Vseeno se ne nameravam kar predati, še vedno poskušam izvleči kar najboljše, ne morem pa pričakovati, da bom postal 90-odstotni strelec.
To je torej realističen pristop, nič več sanjaški?
Natanko tako. Pa da ne govorimo o tem, kar me v resnici še najbolj skrbi ob prihodnosti športa, in to je tehnologija. Ta ima vse večjo vlogo pri uspehih. Govorim o opremi, o pripravi smuči. Pri nas in pri teku na smučeh je ta vidik še veliko pomembnejši kot v kakšnem drugem športu in bojim se, da se bodo že tako velike razlike še povečevale. Predvsem glede na vložek, kar je povsem logično. Če na primer Norvežani v pripravo smuči vložijo milijon evrov, mi pa 100 tisoč evrov, se ta razlika nekje mora poznati. Če se ne bi, bi bilo ne nazadnje že kar malce nepošteno. Na to že leta opozarja tudi Jaka, ampak nekako smo deloma ta zaostanek nadomestili z improvizacijo in določenimi triki. Te razlike se bodo poglabljale.
Bi morali o svojih strelskih sposobnostih morda malce podvomiti že v začetku tisočletja, ko ste imeli rastafarijansko pričesko z dredi? Za to religijo vemo, da je odločno pacifistična.
(smeh, op. p.) Vem, kaj mislite, ampak je odgovor ne. Jaz sem vedno rad streljal, do tega nisem imel nikakršnih filozofskih zadržkov. Je pa res, da sem bil morda … Jaz sem bil sprva tekač, izhajam sicer iz prve generacije vzgojenih biatloncev, prva generacija te šole teka in streljanja, projekta, ki se je začel ravno nekje ob prelomu tisočletja in katerega začetnik je bil Janez Vodičar. Ko so že v mlajših kategorijah začeli vzgajati biatlonce z zračnim orožjem. Pred tem tovrstne prakse ni bilo. Pred tem je bilo tako, da so tekaču pri 20 letih rekli, ali bi šel v biatlon malo poskusit streljanje. Kdor je imel željo, je šel in postal biatlonec. Jaz sem pred vključitvijo v ta program tekel in morda mi je nekako ostala ta miselnost, da sem predvsem tekač.
"Morda smo se v začetku moje članske kariere premalo posvečali temu in potem se je tega, kar se v mladih letih naučiš, težko znebiti. Tekaški del je bil za nas pomembnejši, posvečali smo se mu veliko bolj kot strelskemu."
S prihodom Uroša v reprezentanco je ta miselnost ostala. Kot mladinec sem tekaško zelo izstopal, zato sem bil dober tudi s precej zgrešenimi streli. In to je nekako zameglilo težavo. Tudi pri meni. Ko sem enkrat prišel v člansko kategorijo, so tudi preostali začeli teči dobro in težava je postajala vse bolj izrazita. Morda smo se v začetku moje članske kariere premalo posvečali temu in potem se je tega, kar se v mladih letih naučiš, težko znebiti. Tekaški del je bil za nas pomembnejši, posvečali smo se mu veliko bolj kot strelskemu. Bili smo dobri tekači, vključno z Maričem, ki je imel ne nazadnje enako težavo s streljanjem. Pa Vasja Rupnik. Nekaj let smo bili tekaško ob boku Norvežanom. Ko smo dobivali analitične rezultate po tekmah, v katerih so razdelani časi teka, časi streljanja, časi kazenskih krogov, je bila prva stvar, ki smo jo preverili, čas teka. Vedno je bil poudarek na teku, češ, streljanje bo že, ampak zdaj vsi vemo, kako je v biatlonu. Dandanes še toliko bolj, ker so biatlonci močno napredovali tako tekaško kot strelsko.
"Če bi bil bolj konvencionalen, bi morda že zdavnaj prenehal."
Dredi so bili pa pač izraz tega mojega svobodnjaškega duha, ki je bil po eni strani morda moteč dejavnik v moji karieri, včasih pa je bil tudi dobrodošel, saj menim, da sem prav zaradi njega tako dolgo vztrajal. Če bi bil bolj konvencionalen, bi morda že zdavnaj prenehal. Tako pa poskušam ves čas nekoliko razširiti spekter treninga tudi z drugimi dejavnostmi. O tem sem imel tudi z Urošem številne debate, gre za stvar pristopa k delu. En je ta robotski, strogo vrhunski, s katerim se nikoli nisem zmogel sprijazniti. Menim, da ne obstaja en sistem, ki bi deloval za vse. Sam se s tem, da bi bil kot nekakšen dirkalni konj, ne bi sprijaznil, bi prej odnehal. Ker pa sem vedno verjel v to, da je tudi drugačen pristop lahko uspešen, pa sem lahko.
Ampak morate vedeti, da je to poenostavljanje, s tem drugačnim pristopom ne mislim, da si zdaj "šalabajzer" in da "bluziš", gre za to, da znaš uravnoteževati stvari. Ko se trenira zares, se popolnoma posvetiš temu, ko pa lahko malce prekineš, to izkoristiš. Sezono biatlonci začenjamo maja in priprave trajajo do novembra, to je dolgo obdobje in če si že ves ta čas kot dirkalni konj in samo ješ, spiš in treniraš ter to ponavljaš, potem držiš to še skozi zimo, skozi tekmovanje, ne vem, ali obstaja kdo, ki bi to zdržal. Tudi Fourcade zagotovo ni bil tak robot, kot smo si ga predstavljali. Z leti pridejo še družine, otroci in stvari, ki so ob biatlonu pomembne. Tudi ko si mlad, so stvari, ki te vlečejo, rad bi odkrival svet in življenje. Rekel bi, da je še najbolj stabilno obdobje za športnika to vmesno, tam od 25. do 30. leta. Skratka, ta svobodni duh je v meni, vedno je bil in vedno bo, tudi po biatlonu.
Vse kaže, da je ta vaš bolj holistični pristop vendarle bolj pravi od robotskega. Na letošnjem svetovnem prvenstvu na Pokljuki so na primer domala vsi norveški tekmovalci omenjali, da se ukvarjajo z meditacijo. Nekakšen pobeg od robotskega treninga postaja splošna praksa, sistem.
Meditacija je zelo širok pojem, zame je meditacija, ko grem za uro ali dve letet s padalom. Je pa to treba vključiti tako, da ne trpijo drugi elementi treninga. Ob vsem tem je vendarle treba poudariti, da so v pripravah ključna obdobja, ko res ni prostora in časa za kakšne obstranske stvari, ampak na splošno pa je to koristno. Če se najdeš v nečem, je lahko res super kombinacija. Obstajajo seveda zelo različni osebnostni profili tekmovalcev, tudi mlajši so zdaj samosvoji. Vsak je drugačen, to je zanimiva tema, ampak morda takšna za po karieri.
V drugi karieri? Se vam že kaj svita, kaj boste počeli po biatlonu? Res pa je tudi, da dolgoživost tekmovalcev v biatlonu ni kakšna velika posebnosti, ne nazadnje je najboljši primer tega Ole Einar Björndalen, ki se je upokojil šele pri 44 letih.
Pa niti ni več tako, jaz bom zdaj eden od najstarejših v karavani. Si predstavljate to? Nekoč so bili Mesotitch (Daniel, avstrijski biatlonec, op. p.), Björndalen in podobni. Najstarejši bo zdaj Simon Eder, ki je pri 39 še vedno konkurenčen, potem pa sem že jaz, pa mojih 35 let res ni veliko. Zlahka bi potegnil še en olimpijski ciklus, a ne bom. O koncu sem ne nazadnje razmišljal že po Koreji, ampak bi bilo to vendarle malo prezgodaj. Izpolnjujem še to poslanstvo predajanja izkušenj, ker se nam je končno priključila mlada garda. S temi mladimi se bo lepo izšlo za prihodnost biatlona, da ne bo takšne luknje, kot se je zgodila v ženski reprezentanci.
Torino 2006 - prve olimpijske igre.
Dodaten motiv so tudi štafetni nastopi. To, kar se je dogajalo lani, ste morda mediji kar malce prezrli. To so bili vesoljski nastopi. Vse, kar je med najboljšimi šestimi v štafeti – kjer je konkurenca 25 držav, od teh jih je morda pet malce bolj eksotičnih, preostale se gredo biatlon zelo resno in v ta šport vlagajo ogromne zneske, mi s štirimi tekmovalci pa smo lahko četrti v svetovnem pokalu – je izjemno. Ob tem, da naloge sploh nismo opravili optimalno, govorim o tem Novem Mestu, ko sem bil jaz zanič. V svetovnem pokalu smo bili skupno v štafetah šesti, deseti v pokalu narodov … To so stvari, zaradi katerih lahko realno razmišljamo tudi o medalji.
Daleč od tega, da bi bili lahko mi razočarani, če je ne bi osvojili, kot so Norvežani, če je ne osvojijo, ampak vseeno lahko čisto realno razmišljamo o medalji. Tako v svetovnem pokalu, na prvenstvih in na olimpijskih igrah. To je zagotovo dodaten motiv. To je res fenomen. Če bi razdelal naše posamične rezultate, je Jaka med najboljšimi 10, 15, preostali smo se gibali – no, jaz sem imel zaradi covida, za katerim sem zbolel januarja, precej neposrečeno sezono – tam od 30. do 50. mesta, pa bili smo četrti. Kako je to mogoče? Nemci in Rusi, ki smo jih prehitevali, so samo gledali in nič jim ni bilo jasno. Pa tega nismo naredili enkrat, temveč smo to počeli redno. To je res dobro.
Kako to?
Ne vem natančno, pa smo o tem že razmišljali. Mislim, da je to … Ravno sem se pogovarjal s strelskim trenerjem, ki mi je rekel, pismo, če bi vas lahko sestavil v enega tekmovalca, da bi od vsakega vzel najboljše, bi bil to serijski zmagovalec. In res, vsak iz vsakega nekaj potegne, vsak ima močno točko in gre. Tu je še medsebojno zaupanje. Za Jaka je tako jasno, da je, če ga imaš v ekipi, to avtomatski pospešek, preostali pa tudi vemo, da smo hitri strelci. Ekipno celo najhitrejši, kar je pri štafetah izjemno pomembno. Ne vem, ko nam je nekajkrat uspelo, smo pridobili še samozavest. Za uvrstitev med najboljših šest so še denarne nagrade, pa ne, da bi bil to resen denar, ampak za občutek je dobro. Tudi sproščenost je, veš, da si lahko zraven, in prežiš na morebitne napake favoritov. Tem se včasih zalomi, zgodilo se je tako Francozom kot Nemcem, mi pa imamo en dober dan in … Zakaj pa ne?
"Veš, da si lahko zraven, in prežiš na morebitne napake favoritov. Tem se včasih zalomi, zgodilo se je tako Francozom kot Nemcem, mi pa imamo en dober dan in … Zakaj pa ne?"
Sproščenost, ki jo omenjate, je najbrž posledica tega, da ne spadate med favorite. Ta status prinaša orjaški pritisk. Opazujete kaj te norveške ase in kako se spopadajo z nenehnim pritiskom najvišjih pričakovanj?
Po eni strani je to res, ampak biatlonci imamo vendarle to srečo, da imamo pozimi kar lepo število tekem. Če se ti kakšna zalomi, vendarle ni taka težava, hitro imaš priložnost popravnega izpita. Dobro, če bi bil ta črni niz daljši, lahko postane težava, v resnici pa niti ne vem, kakšne vsote se obračajo tam, da bi bil ta pritisk še večji. Načeloma mislim, da je biatlon še vedno precej sproščen šport. O velikih zunanjih pritiskih pa ne vem. Morda v Nemčiji. Vemo, da je 80 odstotkov biatlonskih sponzorjev nemških, tam se ogromno vlaga, njihova tekmovalna kriza pa se kar vleče, traja in traja. Nekaj individualnih prebliskov je, ampak to ni to. Ne vem, ali je v nemški ekipi že mogoče kaj čutiti zaradi tega, težko rečem. Ampak imajo toliko tekmovalcev, da bo eden že potegnil. Tudi pri nas je tako, da je lahko sezona klavrna, pa potem Jaka doseže en odličen izid in vse skupaj reši. Sponzorji so lahko mirni. Če tega ne bi bilo, pa so lahko posledice neugodne.
Omenili ste, da je biatlon še vedno precej sproščen šport, videti pa je, da je tudi precej prijazen do telesa. Skozi leta smo na Sportalu opravili številne zanimive pogovore z nekdanjimi športniki v rubriki Druga kariera in prepogosto je bilo govora o številnih poškodbah. Pri vas tega ni toliko.
Če govorimo o osnovi, o teku na smučeh, je teh akutnih poškodb resnično razmeroma malo. Mogoče sem in tja kakšno vnetje, to zagotovo. Mogoče kakšna obraba, ampak tega ni veliko. Pri tem imam tudi sam srečo. To je tudi svojevrsten uspeh, da si ob koncu kariere v stanju, v kakršnem si bil prej. To je zagotovo dobra reklama za naš šport, po drugi strani pa takšni napori zagotovo pustijo posledice. Skozi kariero sem pazil tudi na svoje telo in včasih kakšno stvar izpustil zaradi zdravja.
Kako pa ste se sploh znašli v smučarskem teku?
V časih, ko sem jaz začel, od tega je že precej več kot 20 let, prav veliko možnosti tukaj v Ihanu ni bilo. Bila sta dva kluba, smučarskotekaški in nogometni. Ker nekako že v šoli na testih pri telesni vzgoji kažeš nekaj nagnjenosti k vzdržljivostnim športom, da imaš nekaj anaerobnih sposobnosti, sem se kar hitro znašel v tem našem klubu. Takrat so ga tudi dobro oglaševali. In sem kar ostal. Hitro sem v mlajših kategorijah prišel do spodbudnih rezultatov in stvari so se kar razvijale.
"V Ihanu sta bila dva kluba, smučarskotekaški in nogometni."
Biatlonci pa so vas nanovačili v ta program streljanja in teka, kot ste že dejali …
Tako je, ravno v tistem obdobju, ko so vzpostavili ta sistem, sem bil prave starosti. Ko so nam prvič rekli, da gremo na tekmo v Nemčijo – Vodičar je takrat uredil, da smo kot gostje prišli na nemško državno prvenstvo z zračnimi puškami – je bilo to za nas, stare 12, 13 let, imenitno doživetje. Spali smo v hotelu, za nas je bilo že to "vav". Potem pa začneš dobivati opremo in nam je to veliko pomenilo ter smo že zaradi tega želeli vztrajati. Prišli so prvi vidnejši uspehi z mladinskih svetovnih prvenstev in je šlo naprej.
Takrat so bila tudi trenja med tekaško in biatlonsko zvezo, češ, da so si biatlonci po mili volji postregli iz tekaškega bazena in kradli obetajoče tekmovalce.
Bila so, da. Bilo je obdobje, ko so tekači množično odhajali v biatlon, češ, da so tam boljši pogoji za trening. Morda tudi finančni. Jaz v to kategorijo nisem spadal, v biatlon sem šel že v mlajših kategorijah. Velja pa za Mariča, ki prestopil precej pozno, pa Malijevo (Andrejo, op. p.), pa Tejo (Gregorin, op. p.), Rupnika in še nekatere. V resnici ne vem, kako je bilo, mene tekači nikoli niso imeli za svojega, sem pa vedno rad šel tudi na tekaške tekme. V svojih najboljših tekaških letih sem imel ambicije, da bi morda tudi v teku nastopil na olimpijskih igrah, a se nekako nikoli ni zgodilo.
Olimpijske igre v Pekingu bodo vaše pete v karieri …
… da, če sploh bodo, ker se nanje še nisem uvrstil. Treba se je prebiti v olimpijsko ekipo, za kar sicer računam, da mi bo uspelo. Potem je treba izpolniti še olimpijsko normo, te so mednarodne in nacionalne. Nacionalna norma je ena uvrstitev do 16. mesta v svetovnem pokalu oziroma dvakrat do 25. mesta, se mi zdi. Ali pa norma s štafeto, ki je enkrat do osmega mesta v svetovnem pokalu. To je treba izpolniti do 15. januarja, do Ruhpoldinga.
Ko že omenjate Ruhpolding, je najbrž mogoče reči, da je bilo svetovno prvenstvo tam leta 2012 in srebrna medalja z mešano štafeto ob Jakovu Faku, Teji Gregorin in Andreji Mali vaš dosežek kariere?
O tem sem razmišljal ravno pred kratkim, ta medalja je bila zagotovo lep dosežek. Ampak sem bil tam tudi peti na posamični tekmi. To je odličen rezultat kot tudi tisto moje četrto mesto z olimpijskih iger v Vancouvru. Zanimivo je, da me je na obeh omenjenih tekmah zasenčil Jakov Fak. V Ruhpoldingu je zmagal, v Vancouvru je bil bronast. Moji dosežki so bili nekako v senci. Čeprav mislim, da sta bila moja rezultata imenitna. Tudi moje 15. mesto na zadnjih olimpijskih igrah je Jaka zasenčil s srebrno kolajno. Res je zanimivo, kako so ti najini uspehi povezani. Že leta 2009 na svetovnem prvenstvu v Pjongčangu, ko je bil on bronast, sem jaz dobro nastopal. Smešno. Bomo videli, kako bo naprej. Če bo on dober, bom tudi jaz (smeh, op. p.).
Srebrna mešana štafeta s SP v Ruhpoldingu 2012 - Andreja Mali, Teja Gregorin, Klemen Bauer in Jakov Fak.
Najbrž pa lahko rečemo, da bodo olimpijske igre v Pekingu vaš glavni cilj v sezoni?
Zagotovo. Imam občutek, da bodo te igre popolna loterija. Zgodili bi se lahko zelo zanimivi rezultati. Favoritom bi lahko zapretili kakšni avtsajderji. To se že tako ali tako rado zgodi na velikih tekmah, poleg tega bodo februarske igre na prizorišču, ki ga čisto nihče ne pozna. Nihče ga še ni preizkusil, nihče ne ve, kaj ga tam čaka. Niti v smislu vremenskih pogojev niti profila proge, zraka, podnebja … Tekmovanja bodo na visoki nadmorski višini, veter tam baje piha 200 dni na leto čez 100 km/h, zrak je redek in suh, sneg agresiven … To je visokogorska puščava. Če bo še veter, bo to res loterija. To je še eden od motivacijskih dejavnikov, ki me poganja.
"Prav hudo mi je za športnike, sploh te, ki bodo prvič odšli na olimpijske igre."
Ne trdim, da imam posebne možnosti, zagotovo pa večje kot na kakšnem klasičnem prizorišču, ki ga vsi poznajo do obisti. Imajo pa Norvežani in Švedi že dve leti tam ljudi, ki spremljajo razmere. Ostali smo bili prikrajšani za tekmovanje tam (običajno se leto pred igrami na olimpijskem prizorišču izpelje tekma svetovnega pokala, op. p.) zaradi koronarazmer. Kar pa je dobrodošlo, zame je super. S tega vidika bomo nekako izenačeni. Poleg tega bomo najbrž vsi v tisti olimpijski vasi, česar na zadnje ni bilo, Norvežani so na primer stanovali v posebnem kompleksu. Tega najbrž v Pekingu ne bo, ne samo zaradi protokolov proti širjenju virusa, temveč tudi zato, ker na tem biatlonskem prizorišču ničesar ni. Videl sem eno fotografijo stadiona in to je to. Pa sem si rekel, naj kar ostane tako, več niti nočem vedeti, če bom šel tja, naj bo presenečenje.
Vedno ko sem šel na ta bolj eksotična prizorišča, v ZDA in Kanado, Korejo, je bilo noro. Prideš nekam v neznano. Meni tradicionalna prizorišča niso preveč všeč, vse veš, vse poznaš, v Pekingu pa bo nekaj novega. Koreja mi je bila zelo všeč, res pa je, da smo Koreje videli veliko, pred olimpijskimi igrami že na svetovnem prvenstvu 2009, še svetovni pokal je bil tam. Resnici na ljubo, pričakujem, da od Kitajske ne bomo videli niti "K". Vemo, kako bo, je čisto jasno. Soba, koridor, jedilnica, dva človeka za mizo, vmes sto pleksistekel, maske, testiranja, soba, ven, prevoz, stadion, nazaj. To bodo olimpijske igre. žal. Prav hudo mi je za športnike, sploh te, ki bodo prvič odšli na olimpijske igre. To namreč nima zveze z olimpijskimi igrami, nobenega druženja, ki je sicer tudi čar iger. Že v Tokiu je bilo strogo, tukaj bo pa še krat dva. Žalostno. Samo še ta robotski lov za rezultati, vrednote olimpijskih iger bodo na stranskem tiru. V resnici je čisto vseeno, kje bi te igre bile.
Vancouver. Običajen človek bi čutil nekaj grenkobe ob tem, da vas je Jakov Fak izrinil z odra za zmagovalce in vam izmaknil olimpijsko odličje. Kako pa to čutite vi?
Na olimpijski sprinterski tekmi v Vancouvru 2010 je zasedel nehvaležno četro mesto.
Mah, ne vem. Se mi zdi, da sem to že tolikokrat predelal … Ali pa sploh nisem. Sploh ne vem. Se pa ves čas zavedam, da bi to lahko tudi spremenilo nadaljnji potek moje kariere. Zagotovo je v širšem kontekstu razlika, ali imaš olimpijsko medaljo ali si četrti. Po drugi strani je tudi tako, da tam niti malo nisem bil v kakšni vlogi favorita, bil sem bolj kot ne senzacija. Kot je bil tudi Jaka. Težko kaj povem, niti se ne sprašujem. Zagotovo je nekaj grenkobe, da sem bil premagan. Ker me je premagal ravno Jaka, je to v tem prostoru pač veliko večja zgodba in zanjo vsi vedo. Vsaj zavestno s tem nimam težav, morda je kje v podzavesti kaj, ampak ne nazadnje je popolnoma vseeno, kdo te premaga. V resnici je celo tolažba, da te premaga eden od naših. Saj niti nismo kakšni zagrizeni profesionalci v nasprotnih ekipah, da ne bi mogli privoščiti uspeha drug drugemu. Ne vem, res, poglejte Tour, je bil Roglič vesel, ko je zmagal Pogačar? Če te že nekdo premaga, je vseeno bolje, da te kolega.
No, vi olimpijske medalje nimate, ima pa jo Teja Gregorin. Zdaj sta v zelo različnih položajih, vi se še bojujete v svetovnem vrhu, ona je osramočena zapustila ta šport. Kako ste doživljali ta dopinški škandal?
Do tega imam ničelno toleranco. Ko ste me že spraševali o drugi karieri, lahko rečem, da je ena od redkih konkretnih stvari, ki jih imam v glavi, ta, da bi se bojeval za čisti šport. Na kakršenkoli način. Ali v sklopu Sloada ali kako drugače. To je bil seveda velik šok za nas, ki smo bili neposredno povezani z njo. Je pa to že v preteklosti.
Ste doživljali kot izdajstvo?
Po svoje bi lahko rekel, da sem. Zlahka bi se tako reklo, da. Po drugi strani je to vrglo senco dvoma na naše skupne uspehe. Ne nazadnje smo do teh rezultatov prišli po njeni zaslugi. Nikoli nisem razumel športnikov, ki to storijo zavestno, vedo, da so goljufali, in se nato v cilju veselijo. Kako se lahko? Ne vem, to je bilo. Po drugi strani je tako, jaz sem, pa naj se sliši še tako grozno, vesel vsakega, ki ga dobijo. Zdaj je Wada objavila poročilo o ukrajinskem sistematičnem zlorabljanju dopinga in to je operacija, ki je trajala deset let. Velika afera, druga največja po ruski, in velik škandal. To, da so jih odkrili, je dobra stvar, to pomeni, da je še upanje za čist šport. Doping je ob prejle omenjeni tehnologiji druga največja stvar, ki me skrbi v športu.
Pred kratkim se je v Hollywoodu na snemanju nekega vesterna zgodila tragična nesreča s strelnim orožjem. Zdi se, da se to dogaja kar pogosto, vsekakor pogosteje kot v biatlonu, kjer z malokalibrskimi puškami streljate ves čas. Kako to, da v biatlonu skoraj ni tovrstnih nesreč? Kako skrbite za varnost, kakšen je odnos do strelnega orožja, kako ravnate z njim …?
V resnici uporabljamo smrtonosno orožje, res je. So primeri samopoškodovanja, bilo je nekaj samomorov, nesreč pa je resnično razmeroma malo oziroma jih sploh ni, kar je dober podatek. Glede na to, koliko je tega streljanja, biatlonci se z orožjem rokujejo od 16. leta. Mislim, da je že zelo zgodaj dobro urejeno ozaveščanje, spoštovanje orožja. Stroga so tudi pravila, res pa je, da so na papirju še bolj stroga, kot so v praksi. Ne vem, to preprosto ni težava, očitno smo dobro ozaveščeni. Na tekmovanjih je to dobro urejeno, vedeti morate, da je poleg tekmovanj še ogromno treningov, zato je resnično presenetljivo malo težav. Nekaj je morda tudi sreče, morda niti ne vemo vsega, saj o tem, če ni ravno smrten primer, niti ne slišimo.
"Ne nameravam se kar predati, še vedno poskušam izvleči kar najboljše, ne morem pa pričakovati, da bom postal 90-odstotni strelec."
Pred leti se je zgodilo na svetovnem prvenstvu 2009 v Koreji z Andreo Henkel. V nekaterih državah je tako, da pušk sploh ne smeš imeti v sobah, kot je to navada v Evropi. V Rusiji in v Aziji puške ne smeš imeti v sobi, shraniš jo v sef, preden jo vzameš iz njega, moraš podpisati potrdilo, ko opraviš trening ali tekmo, puško vrneš v sef. Tudi za suhi trening (z nenabito puško tekmovalci trenirajo merjenje, po navadi kar v sobah. Na steno narišejo pet krogov in trenirajo, op. p.) je bil v Pjongčangu poseben prostor. Henklova je šla na suhi trening, v cevi pa je ostal pozabljen naboj in je sprožila. Naboj je šel skozi steno, bila je sankcionirana s prepovedjo nastopa na eni tekmi, še deset let pozneje je bila v tem kompleksu luknja, zraven pa podpis Andreje Henkel (smeh, op. p.). Takrat bi se lahko zgodila grda nesreča, za to steno je namreč hodnik, ki pa je bil ob nezgodi k sreči prazen. To je bila kar velika površnost. Vem, da se je enkrat puška, ko smo bili še v mladinski konkurenci, nekomu med čiščenjem sprožila tudi v sobi in je šel naboj v strop. Sicer pa res ne vem, da bi se zgodilo kaj hujšega.
Biatlonci v trening pogosto vključujete tudi kolesa. Tudi kolesarji med zimskimi pripravami občasno stopijo na tekaške smuči. Je to nekakšno naravno zavezništvo?
"Doma imam namreč lopar velikega Rogerja Federerja. Razbit, sicer. Takrat je on še razbijal loparje."
To kolesarjenje se je začelo v naše treninge, predvsem začetni, osnovni del priprav, vključevati šele zadnjih 10 let. Na kolesu lahko opraviš veliko količino treninga ob nizki intenzivnosti. Prej se je veliko več teklo, tudi zaradi sklepov, in se je začelo zato uveljavljati kolesarstvo. Številne ekipe na priprave hodijo tudi v tople kraje, s tem odlično zgradiš anaerobno bazo. Vedno poudarjam, da smo biatlonci v tem pogledu veliki srečneži, v trening lahko vključimo ogromno sredstev. Kolesarjenje, gorsko, cestno, pohode, veslanje, tek, dvigovanje uteži … Vse to lahko zelo učinkovito vključiš v trening in s tem poskrbiš, da ta ne postane monoton. Redkokateri šport si lahko to privošči v takšni meri, kot si lahko mi. Morda jaz še nekoliko bolj (smeh, op. p., Bauer je znan po svoji ljubezni do bolj ekstremnih športov, padalstva, kajtanja, turnega smučanja …). S tem še bolj razgibam treninge. Če bi vsak dan drgnil tiste tekaške rolke, bi bilo neznosno. Medtem si kolesar ne more privoščiti teka. Tu in tam gredo v gore, načeloma pa samo kolo. Plavalci samo plavajo, telovadci so samo v dvorani … Lahko bi še našteval. Mi imamo to možnost, da lahko konkretno kolesarimo. V Franciji na tritedenskih pripravah smo imeli poleg rolk s seboj kolesa, tako gorska kot cestna. Tudi to je privlačnost tega športa, plavanja ne bi mogel trenirati. Morda le še triatlon, kjer si tudi večinoma na svežem zraku.
Obstaja solidarnost med vzdržljivostnimi športi, mi, ki se z njimi ukvarjamo, vemo, za kaj gre, in tudi spremljamo drug drugega. Sam sicer nisem klasičen navijač, ampak natančno spremljam ogromno športov. Ne samo vzdržljivostnih, navdušen sem tudi nad tenisom in ga želim čim več igrati. Nisem preveč dober, a bi rad bil. Pred leti, ko je bil v Domžalah močan mednarodni temniški turnir, sem bil celo pobiralec žogic in imam zanimivo zgodbo. Doma imam namreč lopar velikega Rogerja Federerja. Razbit, sicer. Takrat je on še razbijal loparje. Bil sem njegov pobiralec, takrat sicer še ni bil takšna zvezda, bil pa je v strmem vzponu. No, po neki točki je vrgel lopar čez ograjo in po tekmi sem ga šel iskat. Zdaj čakam še priložnost, da se mi nanj podpiše. Že takrat sem se navdušil nad tenisom in ga ves čas spremljam, nekoč mi ni ušel prav noben grand slam, tudi treninge sem izpuščal, da sem lahko gledal dvoboje.
Pogledam vse velike kolesarske dirke, vse klasike. Moram reči, da se, ko je pri nas prižgan televizor, se na njem spremlja samo šport. Moj sin skoraj ni videl risanke, pozna pa vse športnike (smeh, op. p.).
Lani ste naredili tudi magisterij. Kakšna je bila tema?
Da, končal sem magisterij, v sklopu študija menedžmenta v športu. Leta 2013 sem diplomiral na fakulteti za šport, smer športna pedagogika, sem univerzitetni diplomirani profesor športne vzgoje, potem pa sem si rekel, da je to to, da ni možnosti, da bi še kaj študiral. Osem let sem potreboval, da sem končal študij, dve leti za letnik, kar je bil kar standard za povprečnega "difovca", in sem bil prepričan, da sem formalno izobraževanje končal. Potem pa sem nekako le tam, leta 2017, v sklopu novega zakona o športu, ki mi je omogočil dodatno izobraževanje, vseeno odločil, da bom to izkoristil.
Rekel sem si, dokler treniram, imam tudi čas za študij, in sem se lotil. Vmes sem že malo obupaval, se spraševal, kaj mi je bilo tega treba, a nekako speljal do konca in lani kot prvi študent na daljavo zagovarjal to magistrsko nalogo. Bil sem nadvse ponosen, nazadnje pa nisem dobil povrnjenih stroškov za izobraževanje, saj je bila to stopnja, ki sem jo že imel, in do povrnitve bi bil upravičen le, če bi delal doktorat. Tistih tri tisoč evrov potem nisem dobil od ministrstva, je bil pa denar moja motivacija. Ko sem obupaval, sem si rekel: ne boš zdaj vrgel tega denarja stran. Zato sem vztrajal, danes mi ni žal. Ukvarjal sem se s strategijo razvoja smučarskega kluba Ihan. To je področje, ki me delno zanima, torej vodenje organizacij, kar je smisel tega študija. Da si kompetenten za vodenje organizacij na mednarodni ali lokalni ravni, smučarski zvezi …
Preberite še:
1