Anamarija Lampič
Petek, 30. 3. 2018, 4.00
6 let, 7 mesecev
Intervju: Anamarija Lampič
Dekle, ki bi lahko postalo naslednica Petre Majdič
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,96
2
Anamarija Lampič je ime, o katerem bomo v prihodnosti veliko slišali. Slovenska tekačica na smučeh je v letošnji sezoni z rezultati dokazala, da bi lahko kmalu krojila sam svetovni vrh. Med drugim nam je v intervjuju zaupala, da bi bila pomoči Petre Majdič zelo vesela.
Anamarija Lampič je že v mlajših kategorijah kazala izjemen potencial. Prvič je nase resno opozorila leta 2017, ko je v nekoliko okrnjeni konkurenci dosegla svojo prvo in do zdaj edino zmago na tekmah svetovnega pokala. Pri rosnih 22 letih je nekako že postala prva tekmovalka slovenske reprezentance in kmalu bi lahko bi dosegala rezultate, kot jih je pred leti njena vzornica Petra Majdič. Mnogi menijo, da bi lahko postala njena naslednica. Na njenih prvih olimpijskih igrah v Pjongčangu se je Anamarija trikrat uvrstila med deseterico, njene uspehe pa opažajo tudi preostali. Lampičevo konec tedna čaka še državno prvenstvo, nato pa po dolgem času odhaja na zaslužen dopust ob tem pa bo upala, da bo imela v prihodnji sezoni še vedno istega trenerja.
Anamarija, kako bi lahko ocenili letošnjo sezono?
Mislim, da mi je uspela zelo dobra sezona, ki je bila zame prelomna. Naučila sem se veliko novega in veliko novega spoznala. Zdi se mi, da sem pri distancah naredila velik napredek. Upam, da bo šlo samo tako naprej.
Kaj ste mislili s tem, ko ste rekli: veliko novega?
Bolj sem spoznala sebe, kako delujem in kako se pripraviti na tekmo. Na tem področju sem naredila korak naprej, zagotovo je še veliko prostora za nove korake. Mislim, da sem letos veliko pokazala in videla, da je mogoče. To je tudi velika motivacija za novo sezono. Ne bojim se trenirati in dala bom vse od sebe, da bom še boljša.
Anamarija Lampič si želi, da bi tudi v prihodnje sodelovala z italijanskim trenerjem.
Že večkrat ste dejali, da bi radi še naprej sodelovali z italijanskim trenerjem Stefanom Saraccom. Letos se mu izteče pogodba, že veste, kako bo v prihodnje?
To je res moja velika želja. Ne želim se še enkrat spuščati v to, da bi iskali novega trenerja, kar pomeni, da bi se morali znova privajati drug na drugega. To namreč vzame kar nekaj časa … Takoj izgubiš eno leto in zdi se mi, da ne bi bilo ravno prijetno na vsake dve leti menjati trenerja. Sama stojim za tem in upam, da Stefano ostane in da bomo z njim sodelovali tudi v prihodnje.
Nekateri so dejali, da je bil premalokrat prisoten na treningih.
Samo zato, ker ima Stefano takšno pogodbo, da je z nami samo na pripravah in tekmah, tako da to ni njegova krivda. Tekmovalci se s tem ne bi smeli obremenjevati. Sicer mislim, da smo letos zelo dobro delali. Tudi če njega ni bilo, sta bila z nami njegova pomočnika. Mislim, da smo dovolj stari, da vemo, kako je treba trenirati in kaj komu ustreza. Ni potrebno, da nam je trener na voljo 24 ur na dan. Tudi sami moramo razmišljati, kako trenirati. Trener je zraven, da ti svetuje in pomaga, ampak na koncu moraš poslušati tudi svoje telo.
Anamarija, ste imeli v otroštvu svoje vzornike?
"Petra ve, kako je tekmovati in kako se tekmovalec počuti na svetovnem pokalu in na kaj je treba paziti."
Imela sem veliko vzornikov in še vedno jih imam. Tista prva je Petra (Majdič, op. p.). Veliko sem jo spremljala in še vedno, ko jo srečam, je z njo fino poklepetati in mi da tudi kakšne informacije. Z veseljem jih zagrabim.
To vas sprašujem zato, ker je Petra Majdič na svetovnem pokalu v Planici dejala, da si v prihodnosti želi pomagati slovenskemu teku na smučeh. Kaj vi pravite na to?
To bila zagotovo velika pridobitev. Petra ve, kako je tekmovati in kako se tekmovalec počuti na svetovnem pokalu in na kaj je treba paziti. Mlajše tekmovalke bi jo z veseljem sprejele, medtem ko starejše tekmovalke nanjo gledajo drugače, ker so z njo še tekmovale. Skratka, vse je dobrodošlo.
Konec tedna vas čaka še državno prvenstvo, nato pa se za vas sezona konča. Kakšni so vaši dnevi, ko se sezona konča?
Letos grem prvič takoj po sezoni na dopust. Prejšnja leta sem po koncu tekmovanj še vedno hodila na smučke, ampak res bolj za zabavo. S smučmi smo hodili tudi na pohode. Je kar pestro, imaš pa tudi več časa za druge stvari. Prejšnja leta sem imela še šolske obveznosti, zdaj tega nimam več, tako da imam še več prostega časa. Fino je, da je konec sezone in da lahko april izkoristim za sponzorske obveznosti in druge stvari.
Na olimpijskih igrah se je Lampičeva trikrat uvrstila med deseterico. Takšnih rezultatov v Pjongčangu ni pričakovala.
Življenje profesionalnega športnika je sestavljeno iz treningov, tekem in potovanj … Ali kaj pogrešate družbo ali klepet s prijateljicami?
Če treniraš od majhnega, resnično nimaš časa za prijatelje. Po navadi športniki med seboj postanemo dobri prijatelji. Sploh v srednji šoli se pokaže, če kdo želi zares trenirati in kdo ne in kdo ima sanje postati vrhunski športnik. Pravzaprav je težko. Jaz sama nimam prave prijateljice ali prijatelja, kot jih imajo drugi ljudje, ki se ne ukvarjajo s profesionalnim športom. Moj največji prijatelji so sestra, brat, fant in moje sotekmovalke. Vse se vrti okrog športa. Težko si je najti prijatelja, ki te razume, čemu vse se moraš odpovedati. Naše življenje je drugačno in s tem se moraš sprijazniti. Po drugi strani pa spoznavaš druge države, potovanja, navezuješ stike …
Na olimpijskih igrah v Pjongčangu ste se trikrat zavihteli med deseterico. Ste pričakovali takšne rezultate?
Njena slabost je, da se še ni navadila na velike množice navijačev, ki so na nekaterih tekmah ob progi. Včasih ji celo postane nerodno.
Sploh nisem razmišljala o rezultatih. Na olimpijske igre sem šla po izkušnje. Bile so namreč moje prve, kjer sem spoznala, kako je videti vse skupaj in kakšen pritisk se lahko ustvari na nas športnike. Z rezultati sem nadpovprečno zadovoljna. Nisem računala, da mi lahko uspejo tako dobri rezultati.
Kako vas je navdušil Pjongčang, olimpijske igre kot dogodek? Gledalcev ob progi ni bilo prav veliko?
Prizorišče me ni toliko presenetilo kot preostale tekmovalke, saj sem bila leto prej že tam, tako da zame ni bilo nič novega. Kot so mi drugi govorili, je bilo v Pjongčangu res najmanj gledalcev. To je tudi logično, saj je bilo prizorišče zelo daleč … Jaz sem vseeno uživala in lahko rečem, da je bila to zame nora izkušnja.
Ste bolj motivirani, če je ob progi več gledalcev?
Če primerjam olimpijske igre, svetovno prvenstvo v Lahtiju in še prej tekmovanje v Falunu - to je povsem druga zgodba. V Falunu je bilo res veliko gledalcev. Tam se bila mlajša in me je tako veliko množica zmotila. Nisem bila navajena tolikšnega števila gledalcev. To je moja manjša napaka. Ne, da se ne morem osredotočiti, ampak velikokrat me kaj zmoti … Nisi navajen takšnega števila ljudi in potem na štart ne greš tako ogret, kot bi moral biti. Včasih mi je bilo celo nerodno. Zato mi je bilo v Pjongčangu zares všeč, da ni bilo toliko ljudi.
V letošnji sezoni so bili vsi pogledi uprti v vas in od vas veliko pričakovali. Kako ste se spopadate s tem?
Mogoče je res nekoliko nenavadno, ker sem najmlajša v ekipi, ampak še vedno spoštujem druge tekmovalke. Zavedam, da so tudi preostale tekmovalke naredile veliko dobrih rezultatov. Še vedno jih poslušam. Sploh Katjo (Višnar, op. p.) in Alenko (Čebašek, op. p.), s katerima skupaj treniram. Sploh od Katje se veliko učim in jo poslušam. Za Katjo bi lahko rekla, da je mamica vsej ekipi (smeh op. p.).
Zdaj ste postali že kar uveljavljena tekačica na smučeh. Pričakujete, da boste v prihodnje imeli boljši material?
Zagotovo je tako, da ko imaš boljše imaš rezultate, dobiš boljšo opremo. Sama tekmujem na Fischerjevi opremi in imam boljši material … Ko bodo še boljši rezultati, bodo tudi boljše smuči. Trudim se za to, da bom še bolj uspešna in da bom imela še boljše pogoje.
2