"Tine Maze ne bo več. Ne le pri nas, ampak nikjer."

Vodja moške ekipe za tehnični disciplini in po novem tudi glavni trener moške smučarske reprezentance Klemen Bergant je edini alpski smučar, ki je na olimpijskih igrah branil tako jugoslovanske (1988) kot tudi slovenske barve (1992). Vrstnik pokojnega Roka Petroviča je bil svojevrsten most med rodovoma Bojana Križaja in Jureta Koširja, a je bil vedno v senci rezultatsko bistveno bolj uspešnih reprezentančnih sotekmovalcev. Kot trener je med drugim služboval na Finskem in v Rusiji, najdlje pa v domačem okolju. Nekaj časa kot direktor, vrsto let kot trener v različnih ekipah. Med drugim tudi v tistih, v katerih so delovali Jure Košir, Mitja Kunc, Matjaž Vrhovnik, Tina Maze …

En mesec do sezone 1985/86 in 30 let pozneje en mesec do sezone 2015/16. Kaj bi označili za ključne razlike? Smučanje je na krepko višji ravni, začenši s trenažnimi procesi. V teh je veliko več samega smučanja, obenem pa se s precej večjo mero natančnosti in preračunljivosti izbirajo tereni za smučarsko vadbo. Drugačen je tudi koncept kondicijskih treningov. Res je, da se strategija priprav razlikuje od ekipe do ekipe. A za prav vse je značilno, da so občutno več na snegu. Od oktobra naprej se sicer omenjene razlike zmanjšajo. Veliko vprašanje pa je, kaj si do takrat lahko nekdo privošči.

Če vztrajamo pri primerjavi dveh obdobij in postavimo tezo, da je imela tedanja jugoslovanska reprezentanca v fazi treningov vsaj konkurenčne pogoje kot največji smučarski narodi, danes pa slovenska caplja za drugimi. Bi bili blizu resnici? Upam si celo trditi, da je bila tedanja jugoslovanska reprezentanca pod vodstvom Toneta Vogrinca in s trenerji, kakršna sta bila recimo Filip Gartner in Jože Šparovec, generator napredka. To je bila zelo iznajdljiva in napredna reprezentanca. Delala je več in bolje od tekmecev. Slovenci smo bili med prvimi, ki smo se alpskega smučanja lotili na visoki profesionalni ravni.

Začelo se je že pri osnovah, denimo kondicijskih pripravah, ki so bile na zelo visoki ravni. Tako dobro ni bil pripravljen nihče na svetu. Nadalje, bili smo med prvimi, ki smo si poleti omislili priprave na južni polobli. Danes so takšni treningi skorajda sestavni del vseh najboljših reprezentanc. Jasno, tudi naše, le da smo zaradi finančnih omejitev zmožni na jug poslati manjše število tekmovalcev. Dovolj bo, če povem, da je bila letos v Čilu le moška ekipa za hitri disciplini, ki je tam "pustila" polovico letnega proračuna. Ponavljam, pred 30 leti smo delali več in bolje od drugih. Danes ne moremo, pa če bi si to še tako želeli.

Je imel Bojan Križaj enako štartno osnovo kot Ingemar Stenmark, medtem ko pa izhodišče Žana Kranjca ni primerljivo s tistim, s katerim se lahko pohvali Marcel Hirscher? Do razlik ne prihaja le pri pogojih za trening. Gre za celoten smučarski mozaik. Velikanska razlika je že pri podpori, ki jo tekmovalcema nudi opremljevalec. Jasno je, da ima Hirscher največjo in najboljšo. Poleg tega ga v avstrijski ekipi lahko obdajo z več strokovnjaki z različnih področij. Pri nas si tega seveda ne moremo privoščiti. Na koncu pa bosta v Söldnu stala v isti štartni hišici.

Zveni kot vdanost v usodo. Ključno vprašanje je torej, kako vseeno držati stik z najboljšimi oziroma ga, če se ozremo na rezultate zadnjih sezon, znova ujeti. Zelo težko. Ekipe, ki obdajajo tekmovalce, morajo biti toliko bolj iznajdljive. Obenem pa je to tudi vprašaje za tekmovalce. Na koncu je vse v njegovih rokah in nogah. Jasno, veliko je odvisno od pogojev za trening, a nikakor ne gre zanemariti človeškega potenciala.

Trdim, da v zdajšnjem smučarskem obdobju zmagujejo zgolj najbolj nadarjeni. V nemško govorečem okolju, ki je tesno povezano s smučanjem, takšnemu smučarju rečejo "wunderkind" ali čudežni deček. Hermann Maier, Benjamin Raich, Marcel Hirscher, Aksel Lund Svindal, Lindsey Vonn, Maria Riesch, Tina Maze … To so smučarji, ki imajo v sebi nekaj več, prihajajo pa iz zelo različnih okolij, z različnimi (pred)zgodbami, smučarskimi slogi … Smučanje je torej šport, v katerem se je mogoče prebiti proti vrhu, četudi nimaš na voljo najboljših pogojev. Morda je to tudi eden od razlogov, da vztrajam v slovenskem smučanju. Preprosto – verjamem!

Ima Slovenija, če razširite pogled še proti dekletom, takšnega "wunderkinda"? Takšna smučarka nas je navduševala v zadnjem desetletju in pol. V prihodnje pa … Bojim se, da nimamo smučarja, ki bi spadal v to kategorijo. Ilka Štuhec je bila na dobri poti, a so njen razvoj zavrle poškodbe. No, še vedno je mlada, zato njenega potenciala ne gre odpisati. Navsezadnje je tudi Didier Cuche začel zmagovati pri 30 letih.

Veseli pa vpogled v mlado moško ekipo evropskega pokala, ki jo že povezujemo s tehnično ekipo svetovnega pokala. V tej skupini so smučarji z zelo različnimi zgodbami. Šele pri 19 letih so začeli delovati v ekipi, ki jim nudi pravo oporo. Vodilna moža te ekipe sta Štefan Hadalin in Miha Hrobat. Njun cilj je bila v pretekli sezoni kolajna na mladinskem svetovnem prvenstvu. Zdelo se je, da je to bolj želja kot pa realnost. A prišla sta na prvenstvo in v slogu šampionov osvojila vsak po dve kolajni. Verjamem, da je lahko to dober zametek lepe zgodbe.

Pravite, da sta se Hadalin in Hrobat v resnem reprezentančnem ustroju znašla šele ob slovesu od najstniških let. V sistemu ni smučarske piramide, ki bi tekmovalcu omogočala postopno napredovanje med starostnimi kategorijami. Je morda tudi to velika težava slovenskega smučanja in mati izgubljenih rodov? Če ne bi delovala v dobrih okoljih, tudi njunega preboja v ekipo evropskega pokala ne bi bilo. Res pa je, da ima že članska reprezentanca velikanske težave pri zagotavljanju kakovostnih pogojev za delo. V mlajših kategorijah in na klubski ravni pa so te težave še toliko večje.

Imate prav, velika težava slovenskega smučanja je, da v njem ni celostne piramide. Imamo ekipi svetovnega in evropskega pokala. Sledi mladinska ekipa, ki pa ni samostojna. Ta ekipa ne opravlja enovitih priprav, torej od kondicije prek dela na snegu in vse do tekmovalnega urnika.

Težava je nastala po razpustu C-ekipe pred štirimi sezonami. Takrat smo izgubili tekmovalce, ki so rojeni v letih 1993 in 1994. Tu je nastala velikanska vrzel. Čez nekaj let pa se bomo spraševali, kje so smučarji, rojeni v letih 1996, 1997 … Zdaj smučarje vzdržujejo predvsem starši in klubi. Mnogi obupajo, saj ne zdržijo tega denarnega pritiska. Vložek je velik. Zgolj stroški tekmovalca znašajo med 8 in 11 tisoč evri na leto. V to so všteti stroški namestitve, prehrane in smučarskih vozovnic.

Omenili ste tekmovalce, ki imajo v sebi "nekaj več". Vaša reprezentančna sotekmovalca sta bila Bojan Križaj in Rok Petrovič. Ob koncu kariere tudi Jure Košir, s katerim ste nato sodelovali še v vlogi trenerja. Bili ste tudi trener ekipe, v kateri je bila Tina Maze. Kaj je skupni imenovalec navedenih velikanov alpskega smučanja? Smučajo hitreje kot drugi! Ha ha … To so drugačni športniki, ki štrlijo iz povprečja. Vsi so posebneži. V reprezentanci sem se naprej srečal z Bojanom. Ko sem prišel v ekipo leta 1984, je bil že ikona našega smučanja. Mimogrede, nekajkrat sva si delila sobo. Takrat sem vedel, da se niti v spanju ne smem premikati, da ga le ne bi zmotil pred pomembno tekmo. Imel je poseben status v ekipi. Odlično se je poznal in bil zelo strog ter pošten do sebe. Postoril je toliko, da se trenerjem skorajda ni bilo treba vtikati. Iskali so sinergijo z njim.

Rok Petrovič … Zanj vsi pravijo, da je bil posebnež. Jaz bi dejal, da je imel svojo linijo, ki ji je zvesto sledil. Ko smo se kot prijatelji odpravili na kakšen koncert v Križanke, je bil povsem običajen del družbe. V reprezentanci pa je iskal svojo pot in stremel k popolnosti in inovativnosti. Vedno je imel čvrst jaz. V njegovi sanjski sezoni 1985/86 se mu je poklopilo vse. Njegovi drugačni kondicijski treningi, potapljanje, spremenjeno delo na snegu, tehnična dovršenost … Vse je združil in postal nepremagljiv.

Kako bi v to zgodbo vpletli Tino Maze? Tina je zmagovalka. Če je bila druga, je bila takoj nejevoljna. Ne le na tekmah. Tega ni nikoli skrivala. To je vrlina, ki jo je popeljala do smučarskega Olimpa. Ona pač ni ekipni človek. Vsega, kar je želela, ji ekipa ni mogla dati. Za nameček ji marsikdo iz okolice ni ustrezal, kar je nadvse človeško. To se dogaja vsem. A večina to potlači. Tina je to znala povedati. Okrog sebe je želela imeti red in zaupanje. Ko so se delci sestavljanke v reprezentanci združili v celoto, se je to pokazalo tudi na tekmi. A to zanjo ni bilo želeno delovno okolje, ki bi omogočalo stabilnost.

Andrea Massi je bil zanjo rešitev. On je iz nje potegnil vse. In obratno. Tina je človek, ki srka energijo. V enem od predhodnih odgovorov sem izpostavil besedo "wunderkind". No, Tina je daleč največji čudežni otrok v našem smučanju. Njena pot je edinstvena. Ne bom dejal, da Slovenija ne bo imela nove Tine Maze. Takšne smučarke ne bo niti v svetovnem merilu.

A zdaj prihaja sezona brez Tine Maze. Menite, da je slovenska javnost pripravljena sprejeti boje za 15., 20. ali 30. mesto? Na to vprašanje ne znam ali ne želim odgovoriti. Dejal pa bom, da tudi smučarji in trenerji ne bomo zadovoljni s temi rezultati. Morda bomo potrebovali nekaj časa, a kolikor poznam naše smučarje, vem, da želijo vsi po vrsti postati zmagovalci. Tudi kot trener v športu, ki je Sloveniji prinesel toliko uspehov, se težko podpišem pod napoved, da bomo zadovoljni z uvrstitvami v druge vožnje.

Bodimo realni in potrpežljivi. Nikogar ne želim obremenjevati s previsokimi cilji, saj je to neproduktivno. A če bomo lahko še naprej gradili ekipo, mora naš cilj ostati odhod na olimpijske igre 2018 v Južno Korejo z vsaj enim smučarjem, ki bo v boju za kolajno. Na letošnjem svetovnem prvenstvu v Beaver Creeku bi bila slovenska moška kolajna čudež. Na prihodnjih olimpijskih igrah ne bo.