Nedelja, 29. 10. 2017, 13.07
7 let, 1 mesec
Druga kariera (27.) – Rok Urbanc
Rok Urbanc: Smučarski skoki mi še vedno vračajo tisto, kar sem sam vložil vanje #video
"Ni mi žal, da sem toliko truda, časa in denarja vložil v skoke. Navsezadnje sem ravno po njihovi zaslugi dobil službo, znanje in poznanstva," pravi nekdanji smučarski skakalec Rok Urbanc, ki je leta 2007 v Zakopanah slavil svojo edino zmago v svetovnem pokalu. Danes dela kot serviser v podjetju Slatnar, kot predskakalec pa še vedno okuša adrenalin letalnic in sodeluje pri inovativnih projektih. Najnovejši je tik pred vrati.
Danes 32-letni Rok Urbanc je smučarskim skokom posvetil 15 let življenja, z njimi pa je posredno in neposredno povezan tudi po koncu kariere. Kot serviser dela pri Petru Slatnarju, inovatorju, ki je poskrbel za to, da je razvoj smučarskoskakalnih smuči tudi po tem, ko so se jim odrekli pri Elanu, ostal v Sloveniji.
Peter Slatnar ga je s ponudbo za službno nagovoril po enem od treningov leta 2012. "Najprej nisem vedel, kako bi se odzval, saj takrat sploh še nisem razmišljal o koncu športne kariere, a sem ga že po dnevu premisleka poklical nazaj in privolil v njegovo ponudbo. Takrat sem živel v podnajemniškem stanovanju in vsak evro je bil dobrodošel."
Vprašanje, ki je tlakovalo temelje drugi karieri
Njuno sodelovanje se je začelo pred petimi leti. "Peter je po enem od treningov leta 2012 pristopil k meni in me povabil k sodelovanju," se spominja Rok, ki smo ga obiskali na njegovem delovnem mestu v podjetju Slatnar v Cerkljah na Gorenjskem.
"Najprej nisem vedel, kako bi se odzval, saj takrat sploh še nisem razmišljal o koncu športne kariere, a sem ga že po dnevu premisleka poklical nazaj in privolil v njegovo ponudbo. Takrat sem živel v podnajemniškem stanovanju in vsak evro je bil dobrodošel," se je ozrl na začetke svoje druge kariere.
Rok Urbanc o lepih in slabih trenutkih športne kariere:
"Menda se je pozanimal pri trenerju, kdo trenutno ni v najboljši formi, potrebuje pa zaslužek, in tako je našel mene. Na začetku smo se ukvarjali z izdelavo zadnjega dela okovja za skakalne smuči, je pa že takrat razmišljal o prihodnjih korakih in razvoju. Potreboval je nekoga, ki bo te izdelke tudi testiral in ki dobro pozna smučarskoskakalno sceno," je povedal Urbanc, ki danes dela kot serviser.
"Ni mi žal, da sem toliko truda, časa in denarja vložil v skoke. Navsezadnje sem ravno po zaslugi skokov dobil službo, znanje in poznanstva. Na neki način mi smučarski skoki še vedno vračajo tisto, kar sem sam vložil vanje."
"To je sicer daleč od moje osnovne izobrazbe," je namignil. Tako kot velik del smučarskih skakalcev je namreč tudi sam obiskoval in končal srednjo ekonomsko šolo v Kranju, a še pred vzpostavitvijo izobraževalnega sistema na Gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju, ki smučarjem skakalcem danes omogoča najboljšo možno kombinacijo usklajevanja šole in športa. O tem smo na Sportalu že pisali v prispevku Že delo s Peterko je dalo slutiti, da športniki potrebujejo drugačen pristop.
Vso tekmovalno kariero je skakal na elankah. Te je pozneje nadomestil s "slatnarcami".
Predskakalec na "slatnarcah", ki je skočil tudi v tandemu
Urbanc še vedno leti. Upa si leteti in zna leteti, bi lahko zapisali. Še vedno je namreč aktiven kot predskakalec na letalnicah, pri tem seveda uporablja domače "slatnarce", zato je skrb za ohranjanje kondicije še vedno redno na njegovem urniku. "Čutim, da še vedno zmorem, da je še vedno varno in da še vedno lahko," se je ozrl na vlogo predskakalca, ki ga bo letos popeljala na vse velikanke.
"Za delo predskakalca smo nekaj malega plačani, organizator krije tudi stroške prevoza in nastanitve, večji del pa so naše plačilo užitki, ki jih doživimo med poletom," je priznal nekdanji smučarski skakalec, ki je lani s prijateljem in skakalcem Jako Rusom kot prvi na svetu na skakalnih smučeh skočil v tandemu (!), zdaj pa se pripravljata na še en podvig, ki ga še nismo doživeli, snemanje 3D-posnetkov v poletih s smučmi.
Posnetek smučarskega skoka v tandemu:
"Za zdaj je stvar še v povojih in dogovorih, računamo pa, da bi 15. decembra v Planici preverili, ali bi to lahko izpeljali tudi na velikanki," je pojasnil. "Ne bo prav preprosto," se zaveda. "Na hrbtu bova nosila rekorder, ki tehta približno štiri kilograme, na glavi pa kamero. Naprej bova morala osvojiti skoke na nižjih napravah, potem pa znanje postopoma prenesti višje," je povedal Urbanc, ki pričakuje, da bo šlo za še zahtevnejšo nalogo, kot je bil skok v tandemu.
Naročnik, avstrijsko podjetje Stigma film, želi posneti poleta v Kulmu in Oberstdorfu. "Posnetke naj bi vključili v dokumentarec, ki ga bo v kinu možno pogledati s 3D-očali in ki naj bi predstavljal čim boljši približek tega, kako se pri poletu počuti skakalec," je pojasnil.
O težavah, s katerimi se spoprijema Peter Prevc:
"Peter se bo precej več naučil iz slabe sezone kot iz vrhunske. Če se mu bo uspelo vrniti v tekmovalni ritem, bo še močnejši, kot je bil," napoveduje Urbanc. Več si oglejte v videu.
Na zaletni rampi imaš sam s sabo veliko dela
In kako se skakalec počuti na zaletni rampi letalnice? "Sam s sabo imaš ogromno dela," je prostodušno priznal.
Prvič je skočil pri 18 letih. "Običajno je bil polet na letalnici nagrada, ki si jo prejel ob koncu sezone v Planici. Spomnim se, da sem na svoji prvi tekmi na velikanki osvojil 26. mesto in takoj osvojil nekaj točk v svetovnem pokalu. Spomnim se, da je bilo vse povsem drugače, kot sem bil vajen z mladinskih tekem. Ogromno je bilo kamer, množica ljudi v cilju, a se s tem niti nisem ukvarjal. Že tako sem imel dovolj dela sam s sabo. Vedel sem, da se moram samo spustiti in preživeti. Vedel sem, da bom najbolj vesel, ko bom doskočil. Mislim, da je strah prisoten v vseh. Eni to priznamo, eni pa pač ne (smeh, op. a.)."
Priznava, da je vsako leto težje, in ne nasprotno. "Ko si mlad, iščeš adrenalin, ne razmišljaš in ne analiziraš toliko kot takrat, ko si starejši. Ko si ustvariš družino in nisi več vsakodnevno v trenažnem pogonu, pa je seveda še težje."
Med dajanjem avtogramov v Planici leta 2009.
Izkušnje in delo trenerja
Svojo vez s smučarskimi skoki ohranja tudi kot trener v Bohinju. "Treniram dva enajstletna fanta. Trudim se, da sem jima na voljo in da ju ne silim, saj se lahko zelo hitro zgodi, da mladi skakalci prezgodaj odnehajo. Izkušenj imam dovolj in še vedno sem vpet v ta svet, tako da čutim, da svoje znanje lahko še vedno predajam naprej."
Zmagovalni skok v Zakopanah leta 2007:
Zakopane 2007: najlepši trenutek športne kariere
Zmage v Zakopanah, edine v svetovnem pokalu, se še vedno živo spominja, čeprav je od nje minilo že deset let.
"Še vedno se spomnim Zdravljice, pokala in zmagovalnega odra pa tudi navijačev, med katerimi je bilo tudi precej slovenskih. Spomnim se občutka, ki me je preveval ob skoku, ko me je neslo daleč. Občutek, ko te nese daleč, je res prijeten. In na tekmi je še toliko slajši kot na treningu." Denar, ki ga je dobil za zmago, je namenil nakupu avta, ki ga vozi še danes.
"Avto sem potreboval za varno pot na trening, prejšnji je bil dotrajan," je razložil. "Mislim, da sem ves čas kariere ohranil trezno glavo. V tistem obdobju so ljudje na veliko vlagali v delnice, številni so se pri tem tudi opekli, no, sam o tem nisem nikoli razmišljal."
Rok Urbanc je edino zmago v svetovnem pokalu dosegel 20. januarja 2007 v Zakopanah na Poljskem. Na zmagovalnem odru sta mu družbo delala Norvežan Roar Ljoekelsoey in Finec Matti Hautamaeki. Navadil se je na trdo delo in delovni ritem
Pravi, da je iz skokov v civilno življenje prenesel ljubezen do gibanja, ki se seli tudi na njegovega dveinpolletnega sina Vala, trdo delo, razmišljanje … "Nikoli nisem zahajal v gostilne, ampak sem se zgodaj navadil na neki delovni ritem, v katerega zaupam in verjamem, da mi bo prinesel rezultate. Nikoli ne gre obupati."
Pravi, da sina ne bo spodbujal k ukvarjanju s skoki, saj da obstaja vrsta precej bolj radodarnih športov, kot so skoki. Tako za življenje kot zdravje. "To bom verjetno bolj težko preprečil, saj sin vidi, s čim se ukvarjam, in ga nehote že vpeljujem v skoke. No, če bo odločil zanje, ga bomo seveda podpirali."
Za skoke se je navdušil zaradi TV-prenosov
Rokova pot v svet skokov je bila precej drugačna. "Za skoke sem se navdušil prek televizijskih prenosov, v lokalni klub pa so me privabili tako, da se je pri nas doma v Stari Fužini ustavil starejši gospod, predstavil, da ustanavljajo smučarskoskakalni klub in me nagovoril, da se jim pridružim. Skoke sem od nekdaj rad gledal po televiziji, zato sem se pridružil ekipi. Zakaj pa ne? Energije sem imel vedno dovolj, in namesto da sem se po šoli "jagal" na ulici, sem jo vložil v šport. Ponujali so mi adrenalin in veliko užitkov."
15 let je vse prilagajal skokom. "Šola je malo trpela, tudi prosti čas je bil v celoti posvečen športu. Tudi kadar sem bil doma, sem se odpravil na tek, izvajal vaje za raztezanje in podobno. V ozadju je cel kup dela, čeprav morda kdo misli, da skoki niso nič posebnega, saj je bistvo to, da se zapelješ po skakalnici navzdol in skočiš."
Prvi, ki je moral plačati za prestop v drug klub
Pravi, da je k sreči v času kariere dobival olimpijsko štipendijo, sicer bi težko shajal. "Štipendija ti pripada za dobre uspehe v šoli in za rezultate. Pripadla mi je na račun dveh četrtih mest na svetovnem prvenstvu v mladinski konkurenci. Brez tega ne vem, kako bi šlo. Starši so mi veliko pomagali, a bolj, kot so, niso mogli."
Urbanc je bil eden prvih, ki je moral plačati za prestop v drug klub. "Ob prestopu iz Bohinja v Kranj sem moral plačati odškodnino. Za prestop sem se odločil tudi zaradi vsakodnevne vožnje na relaciji Bohinj-Kranj in boljših pogojev za trening ter lažjega usklajevanja s šolo. Starši so takrat morali prodati del našega zemljišča oziroma eno njivo, da so mi lahko pomagali," se spominja.
"Želel sem si bistveno več"
Priznava, da s svojo kariero ni povsem zadovoljen. "Želel sem si bistveno več," pravi.
"Treniral sem za več, iztržil pa toliko, kot sem. S tem sem zadovoljen, želel pa sem si bistveno več. Dejstvo je, da so smučarski skoki stvar občutkov. Nekateri s trdim delom ne dosežejo rezultatov, ampak obtičijo v povprečju, glede tega mislim, da nekaj vendarle sem dosegel in da ni bilo zaman. Ni mi žal, da sem toliko truda, časa in denarja vložil v skoke. Navsezadnje sem ravno po zaslugi skokov dobil službo, znanje in poznanstva. Na neki način mi smučarski skoki še vedno vračajo tisto, kar sem sam vložil vanje."
O pričakovanjih:
Za zdaj je pri Slatnarju toliko dela, da o okrepitvi trenerskega dela ne razmišlja. Kaj bo naprej, je stvar prihodnosti. Trenutno je prioriteta delo pri Slatnarju, kjer razvijamo smuči in napredujemo, trenersko delo pa je delo v prostem času."