Johnson še vedno ceni le smukače

Če bi med slovenskimi ljubitelji zimskih športov opravljali anketo o besedi, ki se prva prikrade v misli ob omembi Sarajeva 1984, bi bil seznam odgovorov verjetno zajeten, na vrhu pa bi se znašli legendarni Vučko, Jure Franko, Bojan Križaj … Po vsej verjetnosti bi se zelo visoko na tem seznamu znašel tudi Američan Bill Johnson, ki je bosansko prestolnico zapustil z zlatim odličjem v najhitrejši disciplini. Zmagoslavje je napovedal že pred tekmo kariere, ko je tekmecem dejal, da je srebrna medalja še vedno na voljo. "Od tiste tekme je minilo že veliko časa, vseeno se še vedno spominjam določenih podrobnosti. Tedaj je bil kvalifikacijski sistem v ameriški reprezentanci izjemno zahteven, tako da smo v Sarajevo pripotovali z vsega enajstimi smučarji, med katerimi sva bila le dva smukača. Spominjam se tudi s snegom obdarjene zime, ki je dolgo preprečevala smukaško tekmo. Slednja je bila dvakrat prestavljena, naposled pa izpeljana ne mehki podlagi. A moja tehnika smučanja je bila za takšno podlago odlična. Na treningih sicer nisem bil med najhitrejšimi. Morda tudi zaradi tega, ker je moj serviser tekmovalne smuči hranil za glavno tekmo. Bil je tako skrben in natančen, da jih je spravil kar pod svojo posteljo, kjer so čakale na moj nastop," se po dveh desetletjih in pol smuka v olimpijskem Sarajevu spominja danes 48-letni Američan.

Veseli se srečanja z Müllerjem

Slovenija je tokrat njegova vmesna postaja na poti v Bosno in Hercegovino, kjer se bo v družbi smučarskih legend na prireditvi ''Ski Legends Hit Challenge'' spomnil svojih smučarskih časov. Sarajevo je sicer obiskal že pred leti, a bil zgrožen nad posledicami vojne, ki je dodobra spremenila podobo mesta. "Bil sem šokiran. Zaradi bomb so nam preprečili vstop v nekdanjo olimpijsko vas. Slišal pa sem, da se je v zadnjih letih marsikaj spremenilo. Tudi zato je ta prireditev pomembna," pred petkovo potjo v olimpijsko mesto razlaga zmagovalec treh tekem svetovnega pokala, ki se veseli predvsem vnovičnega srečanja s Petrom Müllerjem. Legendarni švicarski smučar, ki je na olimpijskem smuku v Sarajevu osvojil srebrno odličje, je namreč odigral pomembno vlogo v Američanovi karieri. "Njegova hitrost je bila nekaj posebnega. Priznavam, da sem posnemal njegov slog pri iskanju neposredne linije," pravi Johnson, ki pri vrednotenju rezultatov ne skriva velikih razlik med smukači ter specialisti za tehnični disciplini. Slednjim je v pogovoru s slovenskimi novinarji namenil celo poimenovanje, ki ga lahko prevedemo kot vulgarno sopomenko za istospolno usmerjene, v tem kontekstu pa ponazarja razliko v stopnji tveganja in poguma, ki je pri smukačih na precej višji ravni kot pri slalomistih.

Padec ni prepovedana tema

Sicer pa je Johnsonovo življenje bržkone primerna podlaga za enega izmed številih hollywoodskih filmov. Američan se je namreč le dve sezoni po olimpijskem zmagoslavju umaknil iz karavane svetovnega pokala, nato pa na začetku novega stoletja napovedal spektakularno vrnitev. Sanje o olimpijskem nastopu v Salt Lake Cityju pa so se končale 22. marca 2001, ko je na ameriškem prvenstvu v Montani grdo padel in se huje poškodoval. Johnson je dolgo ležal v komi, pri padcu si je pregriznil jezik, kri mu je zalila lobanjo in pljuča, poškodoval pa si je tudi nogo. "Želel sem nazaj med smučarsko elito, a žal ni šlo. Po nesreči sem se ob pomoči zdravnikov posvetil rehabilitaciji, vseeno pa se številnih dogodkov ne spominjam. Ne spominjam se zdravljenja, poti v Kalifornijo in še česa," pravi Johnson, ki o padcu, ki ga je skorajda stal življenja, govori povsem mirno in brez zadržkov. Nekoliko drugače je, ko se v pogovoru dotakne ločitve in pa političnih tem. Njegovi spremljevalci zato svetujejo, da se z nekdanjim ameriškim smučarjem, ki se je nato otvoritvene slovesnosti ZOI 2002 udeležil kot eden izmed zadnjih nosilcev bakle, sogovorniki izogibajo omenjenih tem, saj moža šibkega zdravja zlahka vznemirijo.