Gorza: Stopnja tveganja je prevelika

Novica o amputaciji leve noge Matthiasa Lanzingerja ni prav nikogar v smučarskem svetu pustila ravnodušnega. To seveda velja tudi za slovenski tabor, v katerem so bili najbolj pretreseni prav tekmovalci, ki so nastopili na nesrečni nedeljski tekmi. "Grozno. Nimam besed. Že ko sem v ciljnem prostoru videl padec, sem se obrnil v drugo stran. Nisem želel opazovati te groze. Takoj sem namreč vedel, da se ne bo dobro končalo. V še večjem šoku pa sem bil, ko sem slišal, da bo nesrečni Lanzinger ostal brez noge," zgroženo razlaga Aleš Gorza, ki se je s superveleslalomsko progo v Kvitfjellu v nedeljo soočil le nekaj minut pred nesrečnim Avstrijcem. "Po padcu ni bilo vse tako, kot bi moralo biti. Pri tem mislim predvsem na prevoz," je še dodal Črnjan, ki se je tako pridružil kritikam avstrijskega tabora. Slednji namreč ne more razumeti, da so tako izkušeni organizatorji, ki so imeli opravka tudi z olimpijskimi igrami, potrebovali toliko časa za transport s helikopterjem. Od trenutka nesreče do prve operacije je namreč minilo kar šest ur, čeprav je znano, da je ob takšnih nezgodah dragocena prav vsaka minuta.

"Le kam vodi …"

Ker se je že pred Lanzingerjem kopica vrhunskih smučarjev na čelu z branilcem velikega kristalnega globusa Akslom Lundom Svindalom uvrstila na zajeten seznam poškodovanih v sezoni 2007/08, je razburjenje v karavani svetovnega pokala povsem razumljivo. Ob vse večjem tveganju, novi opremi, agresivnem snegu in predvsem težnji po vse bolj atraktivnih tekmah se namreč smučarji pogosto znajdejo v vlogi alpskih gladiatorjev. "Res ne vem, kam vodi vse to vodi?! Stopnja tveganja je prevelika. Da je naše zdravje postavljeno na kocko, smučarji najbolj izrazito začutimo na prvih smukaških treningih. Tedaj nas pogosto spustijo povsem v neznano. Skoki so strašljivi. Včasih imam občutek, da ne bom nikoli pristal. Naj omenim le najbolj svež primer iz Kvitfjella. Znameniti Russijev skok je bil zelo nevaren. Ko sva ga z Andrejem Jermanom opazovala in ga skušala s smučmi nekoliko omiliti, je do naju pridrvel šef moških tekem Günter Hujara in naju s krepko povišanim glasom odgnal. Skok so nato sicer popravili, a je bil vseeno zelo nevaren, saj smo 'leteli' zelo visoko in tudi daleč," pravi Gorza, ki je v svetovni pokal zakorakal predvsem kot specialist za tehnični disciplini, v zadnjih sezonah pa se vse bolj domače počuti tudi v hitrih.

Spogleduje se z deseterico

Pred prihajajočim koncem tednom pa Gorza, povsem razumljivo, razmišlja predvsem o svoji paradni disciplini. Ker je letos zaradi bolečin v hrbtu izpustil veleslalom v Adelbodnu, kjer kot po pravilu poskrbi za vrhunski rezultat, je motiv pred domačim nastopom v Kranjski Gori še toliko večji. "V tej sezoni sem zbral že kar nekaj dobrih uvrstitev, zato je povsem razumljivo, da bi rad vrhunsko predstavo uprizoril tudi pred domačimi navijači," pravi 27-letni Korošec, ki si je pred sklepnimi pripravami na sobotni veleslalom privoščil krajši počitek. Hrbet mu namreč znova ni dal miru, čeprav poudarja, da težave tokrat niso hujše narave, tako da se bo že na četrtkovem treningu pridružil reprezentančnim sotekmovalcem na smučišču Turacher Höhe. Ob tem ga miri tudi dejstvo, da ga bo na domači tekmi spremljal fizioterapevt Robi Drobne. "Veselim se domače tekme. Verjamem tudi, da se lahko zavihtim visoko. Morda med deseterico ali vsaj petnajsterico," je pogovor za Sportal sklenil Gorza, ki bo v soboto branil tudi veleslalomsko vstopnico velikega finala svetovnega pokala.