Sreda, 19. 7. 2017, 7.33
9 mesecev, 1 teden
Slovenski gluhi športnik bo na olimpijskih igrah napadal najvišja mesta
Vztrajen, srčen, osredotočen in skromen – to so prvi občutki, ko se poglobiš v življenje Marina Kegla, gluhega teniškega igralca, ki bo te dni zastopal Slovenijo na 23. poletnih olimpijskih igrah gluhih. Še pred odhodom v Turčijo smo ga zmotili med napornimi treningi, da nam je pojasnil, kakšni so njegovi občutki pred odhodom na druge olimpijske igre.
Marino Kegl že od rojstva ne sliši, toda to ni bil zanj nikoli izgovor, da ne bi osredotočeno uresničeval svojih sanj. Čeprav se je za vsak dosežek moral potruditi veliko bolj od igralcev, ki slišijo, je vztrajal, tudi zahvaljujoč očetu, ki je kmalu prevzel vlogo trenerja in glavnega motivatorja.
"Brez družine si športne poti ne morem predstavljati. Pravzaprav je sploh ne bi bilo. Zelo sem hvaležen," s takšnim odnosom do svojega življenja se podaja tudi na svoje druge olimpijske igre v Samsonu v Turčiji.
Povprečen dan Marina Kegla poteka po principu trening – počitek – trening – počitek. Vsak dan z očetom prevozita 120 kilometrov do jutranjega treninga v Mariboru. Družina je popolnoma vpeta v njegovo športno kariero, oče se opoldne prelevi v kuharja, saj pripravi kakovostno kosilo, popoldne pa spet nazaj v trenerja – na igriščih v Murski Soboti in celo na domačem dvorišču, ko je čas za trening koordinacije.
Deveto mesto z olimpijskih iger v Sofiji pred štirimi leti je nedvomno dobra popotnica za Turčijo, čeprav Marino ostaja na trdnih tleh: "Naučen sem, da cilji hodijo z mano. Pot je cilj in cilj je pot. Dal bom vse od sebe. Cilj je, da bom igral, kot najboljše znam. Nisem obremenjen z rezultatom," je Marinova glavna misel pred odhodom v Turčijo.
Ker je gluh je imel na začetku težave z orientacijo, eksplozivnostjo ter občutkom za prostor in ravnotežje. Vendar je vztrajal in je tako pri le dobrih 12 letih prvič postal teniški državni prvak med gluhimi.
To so vaše druge olimpijske igre. Kako drugače je tokrat v primerjavi s prvo izkušnjo?
Predvsem sem štiri leta starejši, kar pomeni, da imam tudi nekaj izkušenj več. Mislim, da sem nekako dozorel in da tenis, zahvaljujoč očetu, že kar precej razumem. Na Sofijo nimam najboljših spominov, saj sem dva dni pred prvo tekmo staknil okužbo prebavil in prvo tekmo igral z vročino, kar mi je pobralo veliko moči. Nisem pa popustil in na koncu osvojil 9. mesto.
Koliko treningov in odrekanja je za vami? Kaj je bilo v tem procesu priprav najtežje?
Treniram dvakrat na dan vse leto, tako da nikoli nimam kakšnih posebnih priprav na velika tekmovanja. Seveda so vmes še turnirji in lige. Letos sem za TC KERN-VOGAU igral v 2. avstrijski zvezni ligi. Najtežje je spomladi, ko imam poleg teniškega treninga tudi kondicijske priprave. Precej zahtevne so tudi psihološke priprave pred odhodom na največja tekmovanja.
Navdihujoče zgodbe športnikov invalidov
Naše odlične športnike invalide podpira tudi Lidl Slovenija, ki se v tem letu še posebej povezuje s posamezniki in ekipami, ki navdihujejo. Lidl Slovenija je ponosni sponzor Zveze športnikov invalidov Slovenije-Paraolimpijskega komiteja (ZŠIS-POK).V okviru sponzorstva z navdihom tudi Lidl Slovenija stiska pesti za naše junake in skupaj z njimi tke neverjetne in navdihujoče zgodbe.
Na leto Marino odigra okrog 250 dvobojev s slišečimi in gluhimi.
Ali dobro poznate svojo konkurenco? Je kakšen nasprotnik, ki se ga še posebej bojite?
Seveda poznam konkurenco. Vsi so vrhunsko pripravljeni in željni uspeha. Upal bi si trditi, da je tenis najmočnejša disciplina športa gluhih. Ne, nobenega nasprotnika se ne bojim. Vse jemljem z enako resnostjo in zavzetostjo. Zmaga tisti, ki osvoji zadnjo točko.
V nekem intervjuju sem brala, da morate biti približno za 30 odstotkov boljši od teniških igralcev, ki slišijo, da lahko igrate na enaki ravni. Verjetno so bili težki predvsem vaši začetki. Kako se jih spominjate?
Ta trditev drži. Danes razumem, zakaj. Začetki so bili nekako lepi, saj sem imel veselje udarjati rumeno žogico. V teniškem vrtcu je bilo lepo, v klubu sicer nisem premagal nobenega, razen tu in tam Jašo. Potem pa so prišla tekmovanja … Vedno sem na vseh izgubil. Potem sem jokal, ker nikoli nisem zmagal in dobil kakšnega pokala. Takrat je v moj teniški svet vstopil oče. To je bilo nekaj najbolj groznega v mojem življenju. Seveda, nisem vedel, kaj je ravnotežje, nisem vedel, kaj je prostor, nisem vedel, kaj pomeni eksplozivnost. Šprintaj naprej, teci nazaj, odrivna noga, iztegni roke, križni korak … Groza. In balansirna deska, kako sem jo sovražil … Velikokrat sem rekel, da tega ne zmorem, toda ljubezen do tenisa je vedno zmagala. In sem vztrajal. Takrat sem mislil, da imam najslabšega očeta na svetu.
Kdo vas je sploh spodbudil, da ste se začeli ukvarjati s športom?
Že kot čisto majhen deček sem imel rad žogo. Rad sem brcal, v dnevni sobi pa sem imel koš. V tenis sem prišel čisto po naključju, ko je po končanem prvem razredu osnovne šole sošolcev oče poklical mojega in mu rekel, da je svojega sina vpisal na tenis. Vprašal ga je, ali misli, da bi me to veselilo. Bila je ljubezen na prvi pogled in vse se je začelo. Rad se spominjam svojega prvega učitelja Aleša Čerpnjaka. On me je navdušil.
So bili v vaši okolici tudi dvomljivci, ki zaradi vaše gluhosti niso verjeli, da vam bo uspelo?
Ah, seveda. Najdejo se tudi takšni, ki vrhunski šport invalidov gledajo zviška. Takšni ljudje govorijo o sebi.
Običajen dan: trening z očetom Darkom.
Vaš oče je tudi vaš trener. Kakšen je vajin odnos doma in kakšen na treningih? Je strog trener?
Na teniškem igrišču in na tekmah je trener. Kličem ga Darko. Je dosleden ter v fazi osvajanja kakšnega elementa zelo strog in natančen. Večkrat se na treningih spreva, ampak potem seveda hitro najdeva skupni jezik. Tudi doma v prostem času beseda večkrat teče o tenisu, zlasti zato, ker vedno nekaj študira in me mori (smeh, op. p.). Drugače pa je zelo zabaven. Ne bi ga zamenjal v nobeni vlogi, ki jo ima v mojem življenju, saj mu zaupam.
Starši so močo vpeti v vašo športno kariero, so poseben del vaše ekipe. Si predstavljate, kako bi potekala vaša pot, če se ne bi tako angažirali in vas spodbujali?
Brez družine si športne poti ne morem predstavljati. Pravzaprav je sploh ne bi bilo. Zelo sem hvaležen.
Se vam zdi, da je v Sloveniji dovolj posluha, razumevanja in možnosti za gluhe športnike?
Razen Zveze za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijskega komiteja (ZŠIS-POK) in Športne zveze gluhih Slovenije (ŠZGS) ni ravno kakšnega zanimanja države za vrhunski šport gluhih. Nekaj več prinaša novi zakon o športu, ki izenačuje športnike, vendar še nimam predstave, kaj bo to pomenilo v praksi. Upam, da bom kaj pripomogel k popularizaciji športa invalidov, kar bi pomenilo še večje zanimanje sponzorjev ter posledično lažje in boljše treniranje. Poleg osebnih sponzorjev LOTTO, RADENSKA in HYUNDAI sta za vrhunski šport invalidov izrednega pomena tudi ZAVAROVALNICA TRIGLAV in LIDL SLOVENIJA.
Tudi Lidl Slovenija podpira mladega teniškega igralca na svoji športni poti.
Kaj je bilo pri vas najtežje? Je današnjim gluhim otrokom lažje, kot je bilo vam?
Vsekakor je najtežja komunikacija, saj je gluhost ena najtežjih oblik invalidnosti. Mislim, da današnjim gluhim otrokom ni nič lažje, kot je bilo meni. Najpomembnejša je integracija v družbo, ko veš, da si enak med enakimi. V šolah in vrtcih so že dovolj usposobljeni, da se srečanj z invalidi oziroma otroki s posebnimi potrebami ne bojijo več. Sam imam na celotni poti izobraževanja same pozitivne izkušnje.
Se ukvarjate še s kakšnim drugim športom? Koliko težje je za vas, ki ne slišite sveta okoli sebe?
Z drugimi športi se ne ukvarjam, ker preprosto nimam časa. Gluhim je vsekakor zelo težko. Sam imam polžev vsadek skoraj 19 let, vendar imam pri razlikovanju določenih zvokov velike težave, še posebej če je velik hrup. Mi je pa z njim neprimerno lažje kot brez njega, saj gre pri meni za stoodstotno izgubo sluha.
Njegov največji teniški vzornik je Roger Federer.
Spremljate dogajanje na ATP- in WTA-sceni? Kdo je vaš največji teniški vzornik?
Seveda spremljam. Moj največji vzornik je Roger Federer, ki je velik gospod.
S kom bi najraje zaigrali v teniškem dvoboju, če bi imeli možnost?
Z Rogerjem Federerjem!
Kako se počutite kot eden največjih vzornikov vsem gluhim mladim? Kaj bi jim radi sporočili?
Pravzaprav ne vem, ali sem res komu vzornik. Tega mi ni še nihče povedal. Vsekakor bi vsem mladim, gluhim in negluhim, sporočil: Sledite obzorju, tam se rišejo vaše sanje!
