Bo Murray dobil svoj hribček in plemiški naslov?

Veličastna zmaga nad Srbom je prišla 12 mesecev zatem, ko je Murray na centralnem igrišču neutolažljivo ihtel pred domačim občinstvom, potem ko ga je ugnal Roger Federer. Le 28 dni pozneje Škot znova ni mogel zadrževati čustev, ko se je v olimpijskem finalu maščeval Švicarju, tedni po wimbledonskem porazu pa so bili prelomni za njegovo novo grand slam mentaliteto.

"Lani mi je trener Ivan Lendl po finalu dejal, da je ponosen na to, kako sem igral, saj nisem bežal pred priložnostmi, ko so se mi ponudile. Bilo je prvič, da sem na takšen način odigral finale grand slama. Nisem več tako dvomil vase kljub izgubljenemu dvoboju. To je bilo najhitrejše okrevanje po porazih v finalih grand slamov," je Murray opisoval trenutke, ko se je kalil v pravega šampiona.

"Nisem vedno čutil, da mi bo uspelo. Neverjetno težko je zmagati na takšnih turnirjih, saj to zahteva zelo veliko trdega dela in psihične stabilnosti. Mislim, da se nekateri včasih tega ne zavedajo najbolje."

Murray veliko zaslug za svoj napredek pripisuje prav legendarnemu Lendlu, s katerim je začel sodelovati na začetku sezone 2012. V tem obdobju je osvojil olimpijsko zlato, prvi grand slam na odprtem prvenstvu ZDA, igral v finalu odprtega prvenstva Avstralije in zdaj pokoril še domači Wimbledon.

"Verjel je vame, ko mnogo ljudi ni," mu je hvaležen Murray. "Stal mi je ob strani ob nekaterih res težkih porazih v zadnjih dveh letih. Zelo potrpežljiv je bil in res sem vesel, da mi je uspelo zmagati tudi zanj."

Murray Mount ali Henman Hill?

Murray se je uvrstil v finale pod velikim pritiskom pričakovanj svojih rojakov. Že v soboto zvečer so se začeli zbirati, da so si lahko zagotovili mesto na Henman Hillu, kjer so prek velikega televizijskega zaslona dvoboj spremljali tisti, ki niso dobili vstopnice oziroma si je, bolje rečeno, niso mogli privoščiti, saj je komplet dveh vstopnic dosegel neverjetno ceno 70.000 funtov. Okoli štiri tisoč se jih je zbralo na gričku zraven igrišča številka ena, še 15.000 pa jih je na tribunah v odločilnih trenutkih skandiralo: "Andy, Andy, Andy!"

"V zadnjih štirih, petih letih je bilo zares težko in stresno, veliko pritiskov. Še posebej nekaj dni pred začetkom turnirja, poleg tega je bila tukaj še obremenjujoča zgodovina britanskih porazov," je razlagal Murray, ki je letos naletel na bolj pozitivno razpoloženje. "Vzdušje med finalom je bilo tokrat drugačno, kot sem ga bil vajen v preteklosti. Tudi drugačno od lanskega finala. Ob koncu dvoboja je bilo neverjetno hrupno. Res pomaga, ko je občinstvo na tvoji strani, še posebej v tako brutalnem obračunu," je pomen navijačev prepoznal Murray.

Osebno sporočilo s čestitkami mu je poslala sama kraljica Elizabeta II., verjetno pa lahko kmalu pričakuje kakšen plemiški naziv. Medtem navijači razmišljajo, da bi hribček Henman Hill – imenuje se po Britancu Timu Henmanu, ki je štirikrat prišel do polfinala Wimbledona – preimenovali kar v Murray Mount.