Žemlja: Paolo je dobil krila, sam pa sem jih izgubil

Grega je imel v sobotnem finalu turnirja BMW Ljubljana Open po zmagi v prvem nizu "break" prednosti tudi v drugem. V nadaljevanju je nekaj odločilnih točk pripadlo njegovemu nasprotniku Italijanu Paoulu Lorenziju, sicer prvemu nosilcu 60.000 ameriških dolarjev turnirja serije challenger, in lovorika je romala v Italijo. Za Žemljo je sezona, polna nihanj, v kateri je bila prav gotovo vrhunec uvrstitev v glavni žreb najbolj znamenitega turnirja na svetu Wimbledona. Minuli vikend je skupaj z ostalimi člani reprezentance gostoval v Latviji, kjer je Slovenija v tretjem krogu druge evroafriške skupine nesrečno klonila proti domači izbrani vrsti, preboj v višji razred ekipnega tenisa pa ji je spolzel med prsti. Žemlja se sedaj seli na trdo podlago kalifornijskih igrišč, na katerih bo odigral tri turnirje.

Kako je igrati finale tako pomembnega turnirja kot je challenger v Ljubljani pred domačimi gledalci? Večerni dvoboj pred domačo publiko, to je super. Upam, da bo v prihodnosti v Sloveniji na sporedu še več takšnih turnirjev. To je prvič, da mi je na slovenskih tleh uspelo napraviti tako dober rezultat, pred tem je bil moj najboljši dosežek četrtfinale.

Kaj se je zgodilo v tretjem nizu? Se je poznala tudi utrujenost z vaše strani? Ne. Bolj je bil problem, da sem se zavedal, da sem imel že 15 minut nazaj priložnost končati dvoboj v svojo korist. Kljub temu sem se skušal prepričati, da še nič ni odločeno. A na drugi strani je začel bolje igrati tudi nasprotnik, ki je na začetku dvoboja storil dosti napak, sam pa sem malce padel. Lahko bi rekel, da je Paolo dobil krila, sam pa sem jih izgubil.

Paolo Lorenzi je v Ljubljani ugnal kar tri Slovence – tudi vas v finalu –, julija pa je bil v finalu challengerja v Rijeki boljši tudi od Blaža Kavčiča. Je slovenski "kompleks" Lorenzi kaj vplival na vas? Daleč od tega. Ne gre za kompleks. Vsak dvoboj je zgodba zase, zgodovina tu ne šteje nič, še posebej, ker je finale, se vse to odmisli. Poznam Paola, prepričan sem, da je tudi pri njemu tako, kajti glede tega je podoben tip igralca kot sem sam. Oba se osredotočava na vsako tekmo, na vsako točko posebej.

V katerem delu finala se je po vaše odločil dvoboj? Ključnih trenutkov je bilo več. Prvič pri izidu 2:1 v drugem nizu, ko sem prvič v dvoboju izgubil igro na svoj začetni udarec, nato pri izidu 3:3, ko je Paolo malce po sreči dobil točko, ki je bila praktično že moja in sem bil z mislijo že pri svoji "break" priložnosti. Tudi v podaljšani igri sem imel svoje priložnosti, a sem napravil preveč napak. Če bi se vse to poklopilo, bi se morda lahko tudi drugače razpletlo.

Sedaj odhajate v severno Ameriko? Kaj pričakujete od nastopov na hitrejši podlagi? V četrtek bom odpotoval v Kalifornijo, kjer bom zaigral na treh turnirjih s trdo podlago. Mislim, da je to še vedno moja najljubša podlaga, na kateri se najbolje znajde. Čez lužo grem samozavestno, saj sem prvi cilj izpolnil, in sicer nabral dovolj točk, da bom januarja prihodnje leto nastopil v kvalifikacijah odprtega prvenstva Avstralije. Sezone pa še zdaleč ni konec. Do konca bom skupaj odigral še sedem ali osem turnirjev, med drugim tudi tistega v Cancunu (Mehika, op. p.), kjer sem lani dosegel prvo in za zdaj edino zmago na challengerjih. Priložnosti bo do konca leta tako še dovolj.

Zanimiva sezona je do sedaj za vami. Začeli ste dobro, se skoraj uvrstili na OP Avstralije in se v deželi tam spodaj uvrstili v finale challengerja (Burnie, op. p.). Sledil je padec do zgodovinske uvrstitve v glavni turnir Wimbledona. Nato znova padec, sedaj v Ljubljani dvig. Kako gledate na ta nihanja? Težko najdem pameten odgovor. Nihanja so in bodo. Sam sem se vseskozi trudil po svojih najboljših močeh. Na peščeni podlagi mi ni šlo, res pa je, da sem po večini izgubljal z nasprotniki, ki so bili na lestvici ATP uvrščeni višje od mene. A sezona je še dolga. Sicer pa s trenerjem razmišljava dolgoročno.

Še nekaj besed o Davisovem pokalu. Konec minulega tedna ste v odločilnem dvoboju za uvrstitev v prvo evroafriško skupino izgubili z Latvijo. Ste bili kaj jezni na Blaža Kavčiča, ki je izgubil odločilni obračun z domačim igralcem Juško, ki je na lestvici ATP uvrščen 150 mest nižje od našega najboljšega igralca? Seveda nisem jezen nanj, kajti dobro vem, kako se je Blaž takrat počutil na igrišču. Podlaga mu ni ustrezala in nič mu ni šlo od rok, poleg tega pa je naletel na sila razpoloženega nasprotnika in Latvija je zmagala. Blaž je bil res velik favorit za zmago, a favoriti ne zmagujejo vedno. Sem pa resnično razočaran, da se nam ni uspelo uvrstiti v prvo evroafriško skupino, še posebej, ker sem se sam že videl notri. Sedaj smo spet na začetku. A imamo mlado ekipo in še dovolj časa tudi za uvrstitev naprej.

Slovenski moški tenis, kot kaže, še vedno napreduje. Trojici Žemlja, Kavčič, Gregorc se je z uvrstitvijo v polfinale ljubljanskega turnirja približal tudi Semrajc … Nekaj mladih je, ki prihajajo za nami. Le želimo si lahko, da bi šli vsaj po naših poteh. Slovenski tenis potrebuje boljšo konkurenco, le s to bo v naši državi postal še bolj priljubljen. Mi se tega zavedamo in poskušamo storiti kar največ. Mislim, da lahko uspe tudi mlajšim, kajti imajo vse pogoje zato. Želim jim veliko uspeha.