SiolNET. Sportal Sportal +
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Zaradi socializma smo zamudili pionirske čase alpinizma"

3

termometer

"Na obljudenih poteh na osemtisočake bo sicer vedno večja gneča, tako kot je gneča na vzponu na Triglav, na severni triglavski steni pa je prostora na pretek. In v Himalaji je tega prostora še več."

Viki Grošelj. Letnik 1952. Športni pedagog, gorski reševalec in gorski vodnik po eni strani, po drugi pa klena enciklopedija himalajizma, ki je spomine, zgodovino in podatke o dosežkih v Himalaji strnila v 13 knjig, zadnja od njih nosi naslov Velikani Himalaje, in bila soavtor več kot. V Himalajo se je prvič podal pri 23 letih. Brez izkušenj in z obilo sreče je že v prvem himalajskem poskusu osvojil 8463 metrov visok Makalu. Od 14 osemtisočakov je stal na vrhu desetih, povzpel pa se je tudi na vse najvišje vrhove celin.

Legendarni Reinhold Messner je leta 2000 izjavil, da so prav slovenski alpinisti naredili odločilni korak v razvoji sodobnega himalajizma. Prvi uspehi so prišli leta 1969 z vzponom na Anapurno, ki je že blizu magične meje osem tisoč metrov, glavni stik z alpinističnimi velesilami pa smo dosegli leta 1975 z vzponom na Makalu. Slovenci smo zaradi objektivnih razlogov, kot sta socializem ter premalo energije in denarja, zamudili pionirske čase alpinizma, nato pa, kot je dejal Aleš Kunaver, lovili ta vlak tako, da smo bili hitrejši od njega. To nam je zelo dobro uspevalo. Če bi izpostavili slovenske junake Himalaje, je treba omeniti Aleša Kunaverja, ki je imel vizijo in je postavil prave cilje, prav tako kot Tone Škarja. Izkazala sta se kot vodji in vizionarja. Potem so tu še Stane Belak Šrauf, Marjan Manfreda, Nejc Zaplotnik, pa tudi jaz. V 90. letih se je pojavil alpski slog plezanja, pionir tega sloga je Belak, v njem so se proslavili Karo, Jeglič, Andrej Štremfelj in Borut Bergant, za njimi pa Marko Prezelj, Tomaž Humar, Pavle Kozjek, Iztok Tomazin in Davo Karničar.

Imamo njihove naslednike? Da, Rok Blagus, Luka Lindič ter lanska dobitnika zlatega cepina Luka Stražar in Nejc Marčič. To so imena, ki bodo, vsaj upam, krojila vrh svetovnega himalajizma.

Kako alpinist dokaže, da je osvojil vrh, preplezal prvenstveno smer? Sploh ti ni treba dokazovati, to se vidi na obrazu, in če znaš prepričljivo povedati, kje si bil in kaj si videl, je to več kot dovolj. Dejstvo pa je, da se zgoraj vsi fotografiramo, ker se nam zdi fino. Da pokažemo prijateljem, kaj se z vrha vidi, ni pa to nobeno pravilo.

Pa vendar se je zgodil incident, zaplet z alpinistom Tomom Česnom in njegovim dokazovanjem osvojitve južne stene Lotseja. Fotografije ni imel, drugič jo je spet imel … Da, to je drugačna, po svoje zelo žalostna zgodba. Tomu bi se po sestopu z Lotseja to moralo videti na obrazu, tudi brez dokazov, vendar se mu ni, nato pa se je še nesrečno zapletel v dokazovanje. Sposodil si je moje fotografije iz leta 1981 in nato v tujini z njimi dokazoval, da je bil na vrhu, meni pa tega ni niti omenil. Nato mu je še Messner odrekel nagrado snežni lev, ki naj bi jo Česnu podelil za največji alpinistični dosežek tekočega leta … Kljub vsemu je dejstvo, da je bil Tomo Česen zelo dober plezalec, verjetno pa je mislil, da se dober, kot je, domov ne more vrniti brez uspeha.

Ste sami po osvojitvi gore na vrhu kdaj pustili kak spomin? V knjigi omenjate, da je legendarni plezalec Hermann Buhl na vrhu vedno pustil cepin in iz kamenja sestavil možiclja. Nekateri alpinisti v vsej tej evforiji na vrhu pustijo dokaz, jaz tega nisem počel. Najboljši način se mi zdi fotografiranje, z zastavo, seveda, ki pa sem jo vedno odnesel domov. Na vrhu bi jo tako ali tako odpihnilo, doma pa jih imam obešene po steni in so mi dragocen spomin. Na gori nima smisla ničesar puščati, še triangulacijska piramida, ki so jo Kitajci leta 1975 postavili na Everestu, je z leti razpadla, nato pa so jo plezalci za spomin po koščkih znosili v dolino.

Nekje ste zapisali, da je v Himalaji še vedno dovolj prostora za premagovanje meja. To še vedno drži? Absolutno. Na obljudenih poteh na osemtisočake bo sicer vedno večja gneča, tako kot je gneča na vzponu na Triglav, na severni triglavski steni pa je prostora na pretek. In v Himalaji je tega prostora še več. Alpinizem ima to srečo, da je mejo mogoče vedno dvigati. Tudi ta nesrečna južna stena Lotseja, kjer se je zapletlo s Česnom, ima samo eno preplezano smer na glavni vrh, preostale še čakajo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin