Vid Kavtičnik: Benjamin slovenskega rokometa

Tiste, manj prijetne in najbolj nezaželjene stvari pa so poškodbe. Med svetovnim prvenstvom v njegovi Nemčiji je Kavtičnik celil gleženj. Imel je že nekaj slabih izkušenj, a v tednih in mesecih, ki so sledili smoli, je vselej garal na treningih in na rehabilitacijah. Vse za vnovičen preboj med najboljše. Najlepši trenutki v športu so vselej trenutki zmage in Vid Kavtičnik se bo vedno rad spominjal leta 2004, ko je z reprezentanco osvojil drugo mesto na EP in ko je bil v Ljubljani izbran v moštvo All Star. Kot pravi, so to trenutki, za katere se splača garati vso kariero. Osvojili ste nemški pokal, igrate v finalu lige prvakov. Boste osvojili vse tri naslove, torej tudi prvenstvo Nemčije? To je težko trditi. Poškodbe so nam zdesetkale moštvo pred finalnima tekmama v evropski ligi. V finalu nemškega pokala se je namreč poškodoval organizator igre Stefan Loevgren. Na domači prvenstveni lestvici imamo na vrhu dve točki prednosti. A je še daleč do konca. Finale lige prvakov - tudi lokalni, na severu Nemčije - pa bomo tako rekoč odigrali le z osmimi igralci. Potrudili se bomo po najboljših močeh.

Je vaša poškodba zdaj že preteklost? Skoraj. Gleženj me še malo boli, ni pa več zatečen. Nekateri ljudje niso želeli spoštovati moje odločitve, da za zdravje preskočim minulo svetovno prvenstvo. Zdaj še bolj vem, da sem se odločil prav. Za reprezentanco moje domovine pa tako in tako igram zelo rad. A samo, če sem "pravi".

So v Nemčiji rokometne dvorane premajhne? Dvorane so polne in to je fantastično. V Kielu imamo mlado moštvo, navijači nam verjamejo. Tudi zdaj, ko imamo zdesetkan kader, se fanatično borimo. V mestu me ljudje poznajo in trud znajo nagraditi. Na desnem krilu igram tako rekoč vseh 60 minut vsake tekme, le ob izključitvah se pomaknem na mesto zunanjega igralca ali pa imam nalogo, da "vtekam" na mesto drugega krožnega igralca.

Pogodbo imate še za prihodnjo sezono. Kako pa je bilo v prejšnji, ko ste bili novinec? Začetek je bil težak, a so mi ljudje pomagali. Hitro sem se naučil jezika, z mladimi igralci pa smo postali družba. Zdaj razumem že tudi ves nemški in njihov rokometni humor. Hitro sem se privadil na dolge poti. Na več kot peturno pot se odpravimo z letalom in ne z avtobusom.

Vaše dekle je Nemka? Da, tako še bolj vadim jezik. Odlično se razumeva. Največ pa se tako ali tako družimo s soigralcem Nikolo Karabatičem, s francoskim reprezentantom iz Bosne in Hercegovine. Sva kot brata. Vsak prosti čas namenimo druženju, skupaj hodimo v savno, kosimo, nakupujemo, se smejimo ...

Tudi v 45 minut vožnje oddaljenemu Hamburgu? Tudi. V njem so možnosti večje. Mesto je moderno, dvomiljonsko. Ima ogromno pristanišče in izjemne razsežnosti ter ponudbo. Tam smo velikokrat. Čeprav je Kiel velik kot Ljubljana, je to za nemške razmere majhno mesto.

Nemci znajo ovrednotiti šport? Hitro vedo, ali si pošten do kluba in do svojega dela. Zavedajo pa se tudi, da športnik, rokometaš ni stroj. Pritiski javnosti tudi po porazih niso preveliki in nekonstruktivni. Novo zame je bilo, da v ligaškem tekmovanju ne zahtevajo nemogočega za vsako ceno in na vsaki tekmi.

Če bi imeli priložnost, bi še enkrat postali rokometaš? Vse, kar je povezano s športom, imam rad, rokomet pa najraje. Rad hodim na treninge, saj so igralci tudi moji prijatelji. Seveda je veliko dobrih in tudi nekaj slabih lastnosti, a če imaš rad to, kar delaš, te slabe strani in negativne posledice ne ovirajo. Veliko ljudi misli, da se moramo športniki odpovedovati. Meni se v življenju ni bilo treba odpovedati ničemur. Vse, kar sem si želel, je bil rokomet in vse drugo ni imelo skoraj nobenega pomena. Na zabave, na katere so hodili in hodijo prijatelji, nisem pogosto zahajal, saj nimam potrebe. Uživam na drugačen način - v športu.