Velepec o Gregorinovi, Malijevi in Brankovič-Likozarjevi

V prvem delu daljšega pogovora smo z glavnim trenerjem slovenske biatlonske reprezentance Urošem Velepcem posvetili oceni ženskega dela ekipe in pripravam na novo sezono, v drugem delu, ki ga bomo objavili jutri, pa je strokovnjak ocenil tudi dosežke moškega dela. Vabljeni k branju.

Najprej bi se pogovorili o sezoni naše najboljše tekmovalke Teje Gregorin. Kako ocenjujete njene dosežke? Kar se tiče Teje, moramo biti s sezono vsi skupaj, tako javnost, strokovno vodstvo kot tudi ona sama, čisto zadovoljni. Mogoče je res, kar pravi sama, da manjka tista pika na i, se pravi stopničke, ampak zanje je bila v igri praktično na vsaki tekmi. Redko se je znašla v položaju, v katerem tudi z brezhibnim streljanjem ne bi mogla priti zraven. Bila je osma v svetovnem pokalu, vsega štiri točke za sedmim mestom, kar pomeni, da je glede na lansko sezono naredila še korak naprej. Zbrala je 120 točk več kot lani, se pravi, da je z različnimi uvrstitvami - večkrat med deset, mislim, da le enkrat samkrat zunaj trideseterice - dokazala, da je konstantna in dobra tekmovalka. Vseeno pa je tisti korak, ki smo se ga trudili narediti že skozi celo poletje, manjkal. Hoteli smo, da bi več tvegala, a nam ni uspelo. To je pač značajska poteza, še naprej pa se bom trudil, da bo na tekmah več tvegala in s hitrejšim prvim strelom ter malce hitrejšim ritmom streljanja, pa četudi z enakim strelskim izkupičkom, že prihajala do stopničk. Letos so bile tri tekme take, kjer ji je prav čas streljanja preprečil uspeh, na koncu pa jo je doletela tudi smola, ko se je vzmet v nabojniku pokvarila na najpomembnejši tekmi sezone, na skupinskem štartu svetovnega prvenstva, ko ji je šlo izjemno dobro. Za nekaj metrov je potem le izvlekla peto mesto, a tisto je bila verjetno njena najboljša dirka sezone, pa je 20 sekund izgubila na strelišču zaradi okvare, ki se tekmovalcu mogoče pripeti enkrat samkrat v celi karieri. Iz tega nismo delali drame, rekli smo si, da pač tehnika spada v šport, kot denimo bi imel kolesar okvaro na pnevmatiki ali pa bi se mu strgala veriga. Takrat je sicer šla medalja po zlu, a tako pač je. S Tejo smo skratka vsi zadovoljni, manjkala je pač tista malenkost.

Andreja Mali je doživela manjši preporod, tudi sama je s sezono izjemno zadovoljna in motivirana za naprej ... Seveda, če si na robu trideseterice v skupnem seštevku svetovnega pokala, pomeni, da moraš skozi celo sezono nastopati na zelo visoki ravni. Imela je tudi nekaj odličnih tekem in relativno malo slabih, kar veseli, saj pomeni, da je stabilna tekmovalka. Je pa njen problem ta, da v tekaški formi zelo niha. Zelo niha. Precej bolj kot Teja. Na nekaterih dirkah odlično ustreli, pa potem njen tek ni tak, kot bi moral biti. Je pa to zelo odvisno od konfiguracije terena. Če je proga nekoliko bolj valovita, s krajšimi klanci, ima več možnosti, ker je zelo eksplozivna tekmovalka, šprinterka. Če pa je proga zelo težka in sneg počasen, pa ima možnosti toliko manj. Kljub vsemu je bila njena sezona dobra, tudi sama je z nekaterimi deli lahko zelo zadovoljna, veseli pa nas, da ne razmišlja o zaključku kariere, da bo ekipi pomagala še naprej, saj je naša slovenska biatlonska družina relativno majhna. Nismo edini s temi problemi, da imamo generacijsko luknjo, ampak vsi ti tekmovalci, ki ostajajo, nam omogočajo, da v svetovnem pokalu ne nastopamo z zgolj enim samim tekmovalcem, kot je pred leti Marič, ampak imamo ekipo.

Ko smo že pri morebitnih upokojitvah, kako pa je s Tadejo Brankovič Likozar? Tadeja resnično ima potencial, je izreden tekaški talent in nima velikih težav s tehniko streljanja. Pri tem so njene težave bolj psihološke, ko zelo počasi oddaja predzadnji in zadnji strel. Tam izgubi veliko časa. Na svetovnem prvenstvu je s tistim devetnajstim mestom dokazala, da spada v širši svetovni vrh in bila je škoda, da ni šla sredi sezone z nami na ameriško turnejo, kjer so bile velike možnosti, da bi naredila kakšen zelo dober rezultat. Če bo vztrajala in jaz trdno verjamem, da bo, saj sta od poroda minili že dve leti, lahko pride tudi na Tejino raven. V teku je nadarjena vsaj toliko kot Teja, le zbrati mora voljo za nadaljevanje. Brankovič Likozarjeva od vrnitve v karavano ves čas poudarja, da si želi uvrstitev, ki jih je nekoč že dosegala, pa so te njene želje nekajkrat izzvenele pretirano optimistične. Prav letos pa nam je dokazala, da smo ji z nezaupanjem delali krivico ... Materinstvo precej otežuje vrnitev, izgubi se tista stalna osredotočenost na biatlon, ki je za vrhunske dosežke nujna. Če si moški to še lahko privošči, pa je v Sloveniji tradicionalno mati tista, ki skrbi za otroka in družino. S tem centrom na Pokljuki je tudi ona dobila priložnost, da je več s hčerko Mašo in ne izgublja stika z družino ter ob tem kakovostno trenira. Upam, da bo zbrala voljo in željo za nadaljevanje. Potrebuje namreč popolno osredotočenost na biatlon, vsaj v določenih segmentih, če želi letošnje rezultate še izboljšati.

Kako je videti načrt dela sedaj? Najbrž sledi nekaj počitka, a prav veliko ne ... Sedaj prihaja obdobje, ki mu rečemo 'raztreniranje'. Naša želja je, da tekmovalci vsaj še deset dni vztrajajo v nekakšnem ritmu treningov, kjer se količina seveda zmanjšuje, a je daleč od tega, da bi bila majhna. Treningi so počasni, takšni bolj za užitek kot napor. Okoli petega, šestega, sedmega aprila, različno, ker imajo individualne programe, sledi en teden pasivnega odmora, teden, ko ne delajo nič, pa potem teden dni aktivnega odmora in nekako konec aprila že začenjamo z načrtnim treningom, ko bodo že imeli izdelane programe. Ti bodo predvsem usmerjeni v odpravljanje 'svežih' napak, teh 'kiksov', ki jim bodo še ostali v spominu. Te bomo odpravljali do prvih priprav v maju. Kako so pa po navadi videti te prve priprave na novo sezono? Ta čas je namenjen analizam, individualnim razgovorom itd. Tudi sami imajo priložnost povedati, kako so videli in občutili sezono. Če bi to delali med sezono ali takoj po njej, so glave še prevroče in marsikateri tekmovalec ali trener na stvari ne gleda tako kot pozneje iz razdalje. Treba se je spočiti in pogovoriti, tiste prve priprave v maju so pa bazične priprave, kjer se ogromno kolesari, kjer se odda ogromno število strelov v mirovanju, ogromno pa se tudi sestankuje in pogovarja o tem, kje so možnosti za napredek, kje so rezerve, kje so tisti momenti, kjer bi bilo najlažje narediti kakšen korak naprej in kateri so tisti detajli, ki so recimo že dobri in obstaja bolj majhna možnost za napredek. Potem gre še za tehniko teka, taktiko, se pravi, razporeditev moči na progi, naklone in tako naprej. To so že podrobnosti. Načeloma pa se lotimo tistih stvari, ki so bile najbolj pereče.