Tone Tiselj: Tresle so se kosti

"Bilo je nepopisno lepo," razlaga prvi selektor slovenske moške rokometne reprezentance, ki je 26. februarja 1992 odigrala prvo uradno tekmo. Tone Tiselj je bil takrat trener prvaka Celja Pivovarne Laško, logična posledica je bilo njegovo imenovanje na mesto selektorja. Star je bil "le" 31 let. V čast in ponos je skupaj z izbranimi slovenskimi rokometaši prvič na rokometnih tekmah v dresu Slovenije poslušal Zdravljico. Priznava, da je bílo srce, ekipa pa je pokala od ponosa.

Pred več kot 20 leti po oblikovanju slovenske države ni dolgo trajalo, da so pod slovensko zastavo nastopili tudi športniki. Vas je doletela čast biti prvi na klopi moške članske izbrane vrste. Takrat ste bili v "rosnih trenerskih letih"… Za mene je bila to velika čast, bil sem presenečen, da so se vodilni na zvezi odločili zame. A odločili so se za dva trenerja, ki vodita najkakovostnejše klube, v katerih je največ reprezentantov. Tako sva postala selektorja Anton Bašič in jaz.

Zanimiv je bil vaš strokovni štab – Miro Požun kot pomočnik, direktor reprezentance pa Štefan Jug. Sestavljanje štaba je bila ena težjih nalog. Pomislil sem, da bi bil najustreznejši sodelavec Miro Požun. Poklical sem ga, se mu opravičil, saj bi po moje moral postati selektor on, a ga prosil za pomoč. Miro je bil optimalno korekten in v tem obdobju še nihče ni bil profesionalec. Vsi smo bili v službah, morali smo se zelo prilagajati, prositi direktorje, ravnatelje za proste dni.

Bili pa ste prvi, kar je nepozabno. Pisali smo zgodovino, orali smo ledino v samostojni državi. Čutil se je neverjeten naboj. Ko so prvič igrali našo himno, si čutil vse kosti, pripadnost državi in ekipi. Nekaj neverjetnega.

Kako ste sestavili slovensko reprezentanco? Priložnost so dobili Rolando Pušnik, Jani Čop, Uroš Šerbec, Bojan Voglar, Vito Selčan, Gregor Glavač, Borut Plaskan, Tomaž Jeršič, Tomaž Čater, Roman Pungartnik, Tone Medved, Aleš Levc in Boris Denič. Želel sem si, da bi dobili priložnost vsi še aktivni igralci iz Slovenije, ki bi si to zaslužili. Večina jo je dobila, bil pa je kakšen spodrsljaj. Želel sem si, da bi še eno tekmo odigral Miha Bojovič. Žal mi je, da sem pozabil na mojega kolega Bojana Čotarja, ki bi si to zaslužil, a priložnosti ni dobil. Bojanu se zato še enkrat opravičujem.

Sledila je prva tekma v Sutinskih vrelih v Zagrebu. Je spomin še živ? Velik dogodek za nas. Prvi nastop za Slovenijo, še danes težko opišem, kaj se je takrat odvijalo v naših glavah in srcih. Tisto, o čemer so naši očetje in dedje sanjali, se je uresničilo. Postali smo del zgodovine, na kar sem zelo, zelo ponosen.

Razmere? Sprva težavne, saj so se država, podjetja, zveze znašle v novem okolju. Za nas – slovenske trenerje – pa je bila osamosvojitev fantastična. Če do tega ne bi prišlo, slovenski trenerji ne bi dobili nobenih priložnosti v Jugoslaviji. Odprla so se nova obzorja. Takrat nikomur ni bilo pomembno, kakšne bodo trenirke, kje bomo trenirali, kakšni bodo pogoji, vse se je vrtelo zgolj okoli entuziazma. Nacionalni naboj je pokril vse pomanjkljivosti, ki smo jih imeli.

Ste se hitro znašli v vlogi selektorja? Takoj se mi je porajalo vprašanje, kako se lotiti tega, kaj moram storiti. Najprej sem zato obiskal gospoda Snoja v Zagrebu, ki je bil dolgoletni zvezni kapetan Jugoslavije, ki mi je razložil, kako tečejo zadeve. Dal mi je še kopico gradiva in smernice za delo. Poklical sem še Bojana Levstika, ki je imel izkušnje z italijansko reprezentanco, pa za teden dni odšel k Seadu Hasanafendiću, ki je vodil švicarsko reprezentanco. Nabiral sem izkušnje. Da sem sploh vedel, kaj pomeni biti reprezentanca.

Vam je česa žal? Ja, predvsem tega, da v tistem trenutku nismo mogli prepričati Iztoka Puca in Petra Mahneta, da igrata za Slovenijo. Oba sta se odločila, da oblečeta dres drugih reprezentanc. Z njima bi bila ta reprezentanca sposobna uvrščati se okrog petega mesta.

Od leta 1992 do 2012 se je slovenski rokomet močno razvil. Menite, da je danes pomemben subjekt v mednarodnem okolju? Vsi po svetu danes poznajo slovenski rokomet in igralce. Pred leti so se odprle meje, naši igralci so začeli odhajati v Evropo. Danes igrajo pomembne vloge v največjih evropskih klubih, osvajajo naslove. Reprezentanca se uvršča na velika tekmovanja, naši klubi so osvojili najpomembnejše lovorike v Evropi. Slovenski rokomet je eden od artiklov Slovenije, ki je po Evropi zelo cenjen in ima kakovost. Menim, da močno krepi nacionalno zavest in prepoznavnost.