Težko je biti hokejski navijač

Le redko kateri podpornik Tilie Olimpije ali Acroni Jesenic si še ob torkih, petkih in nedeljah drzne pomisliti, da je vendarle napočil čas za zmago, ki se ji po novem na Jesenicah in v Ljubljani reče "presenečenje". Če pa si v svojem navijaškem zanosu, ali zgolj bednem ostanku tega, le upa povzdigniti pričakovanja in se oborožiti z nerazumnim optimizmom, pa ga bridkost porazov hitro in trdo pribije nazaj v vse manj vzdržno realnost. Včasih so na Jesenicah med "šihtom" v železarni sanjarili o hokeju, sedaj pa je ravno obratno; na hokejskih tekmah sanjarijo o službah. Da, tako mučno je zadnje čase spremljati tekme Železarjev. Podobno klavrno je stanje v Ljubljani, kjer se nepoboljšljivi športni odvisniki zdravijo s sicer nadvse nezanesljivo nogometno ali celo košarkarsko terapijo.

Težke gospodarske razmere so nekatere ljudi prav neusmiljeno povozile na dveh frontah. Zaradi izgube služb so se znašli v tragičnih eksistenčnih težavah, recesija pa jim je hkrati vzela še eno redkih možnosti pobega krutemu vsakdanu, obiska tekem njim ljubih klubov, ki so sedaj zanesljivi zgolj še v nizanju porazov. Takšnih zlorab, kot so jih v zadnjem času deležni navijači Jesenic in Olimpije, si pač ne zasluži nihče. Vse skupaj je kruto, a še hujše od tega je to, da kalvariji ni videti konca, še več, zaradi objektivnih razlogov se od prav teh zlorabljenih navijačev pričakuje razumevanje in potrpežljivost! To pa je še zadnji uničujoč udarec, saj se poskuša nezadovoljnim prav cinično odvzeti še pravico svoje nezadovoljstvo glasno izraziti in svojo jezo katarzično stresti na odgovorne.

Resnici na ljubo, vodilnim možem obeh slovenskih hokejskih inštitucij ni lahko. Na Gorenjskem se ukvarjajo s poravnavo dolgov iz preteklosti, stanje pa bi bilo komično, če ne bi bilo tako tragično. Športni direktor Šuvak se v zadnjem času ukvarja z dobavo opreme za igralce in se z avtomobilom v Avstrijo vozi nakupovati palice. Predsednik Kanalec je poskušal animirati skupnost in k projektu "reševanje kluba" privabiti prostovoljce in lokalne podjetnike, a je bil odziv slab. V Ljubljani se je Sekelj zatekel k domiselnim finančnim trikom, garderoba Zmajev pa letos bolj spominja na železniško postajo. Tujci prihajajo in odhajajo, žrtev nenehnega prepiha pa je kohezija. Za nameček je pobegnil še markantni kapetan Vnuk, zato je moštvo bolj ali manj obglavljeno.

Prav posebno poglavje pa sta oba glavna trenerja, rdeči Ildar Rahmatullin in zeleni Dany Gelinas. Če bi vprašali navijače, bi bila oba že zdavnaj drugje. Oba imata na razpolago dovolj dober igralski kader, da bi iztržila več kot ponižanje za ponižanjem. Prvi svoje čete ne zna pripraviti do tega, da bi celo tekmo odigrala zbrano, drugi pa zanemarja perspektivno mladež v moštvu, kar je za pomočnika selektorja slovenske reprezentance najmanj čudno, če že ne kar nesramno neobzirno. Omahljivost vodstev obeh klubov pri menjavah "strategov" pa gre bržkone razumeti skozi prizmo vseprisotne recesije. Oba sta zaradi takšnih ali drugačnih razlogov poceni. Tako kot dobrih igralcev tudi dobrih trenerjev na tržišču ni ravno v izobilju, in še tisti, ki so, za drobiž pač niso pripravljeni delati.

Kako pa je z drugimi, resnejšimi klubi, ki nastopajo v ligi EBEL? Bogati avstrijski klubi na vrhu, trdoživi Madžari in debitantsko navdušeni Hrvati pa na mestih, ki peljejo v končnico. Se še komu zdi, da bi liga brez težav preživela brez slovenskih klubov?

Da pa se tale zapis le ne bi izzvenel v tonu ljubiteljem slovenskega hokeja vse preveč znanega nemočnega gneva, ali še huje apatične vdanosti v usodo, pa je potrebno opozoriti, da je do konca rednega dela lige še 36 krogov in z njimi na voljo še 72 točk. Z reprezentančnim premorom prihaja čas za razmislek, a potem bo treba zavihati rokave. Podpisani tako kot navijači pričakujem, da se bo na jeseniškem ledu "borbalo" in na ljubljanskem "fajtalo". Le tako bo spet lažje biti hokejski navijač.