Snežana Rodić že od nekdaj ve, kaj je prepovedani položaj (video)

Uspešna slovenska troskokašica, ki vadi pod vodstvom priznanega atletskega strokovnjaka Srdjana Djordjevića, je pred časom živela v Ljubljani, zato je bilo vse skupaj lažje, a zdaj se je spet preselila domov in za vožnjo na treninge porabi veliko časa. ''Predvsem zdaj, ko so vremenske razmere slabe, je neugodno, a sem se morala s tem sprijazniti. Mala Lara v Kopru hodi v vrtec, zato drugače ne gre,'' pravi 29-letna atletinja, ki je ena redkih športnic, ki se je po porodu vrnila v vrhunski šport. In postala celo boljša, kot je bila pred tem. ''Porod ni bil načrtovan, se je pač zgodilo. Je pa rojstvo otroka najlepše darilo od vseh, ki bi jih lahko dobila. Ko sem zanosila, sem si rekla, da se bom vrnila. In sem tudi se. Po porodu sem veliko brala o tem in ugotovila, da se lahko po porodu vrnem še močnejša, še boljša. Tako je tudi bilo. Povratek je bil hiter in tudi zelo uspešen. Malo po povratku na atletske steze sem namreč že izpolnila normo za svetovno prvenstvo,'' se obdobja izpred let spominja simpatična Primorka in dodaja: ''Po meni pa sta zanosili še Alenka Bikar in Brigita Langerholc, tako da nas je bilo med atletinjami kar naenkrat veliko mamic.'' Ker je bil njen povratek zelo uspešen, se mnoge športnice, ki se znajdejo v podobnem položaju, k njej zatečejo po nasvete. ''Kar nekaj športnic, tudi iz drugih držav, se mi je že oglasilo in me vprašalo, kako in kaj,'' razkriva Rodićeva, ki je v atletiko sledila sestri Radmili Vukmirović, nekoč zelo uspešni šprinterki na visokih ovirah. ''Ona je v mlajših selekcijah podirala raznorazne rekorde, tudi tiste Brigite Bukovec. Bila je zelo uspešna in bila kot takšna moja vzornica. Sama sem sprva trenirala mnogoboj, nato pa se dokaj pozno, šele ko sem začela trenirati v Novi Gorici pod Bolgara vodstvom Hrista Gergova, ki je prepoznal moj talent, preusmerila v troskok. Potem so hitro prišli uspehi, tekme v tujini, menedžer in vse to. Zdelo se mi je sanjsko,'' priznava Rodićeva.

S sestro sta se vselej dobro razumeli in se še vedno. ''V otroštvu so imeli starši z nama kar nekaj težav. Nisva bili običajni dekleti, ki bi se igrali z barbikami. Družila sva se predvsem s fanti. Igrali smo se raznorazne igrice in ušpičili tudi kakšno neumnosti. Spomnim se, da sva metale tudi kamne v okna. Skratka, bili sva kar navihani,'' se s z nasmehom na ustih otroštva spominja večkratna udeleženka največjih tekem. ''Tekmovalni nisva bili nikoli. Vselej sva se le bodrili,'' pravi in dodaja: ''Zdaj, ko Radmila ne tekmuje več, jo kar pogrešam. Ko smo hodili na tekme, sva bili vedno skupaj v sobi.'' Zdajšnjega soproga, nekdanjega nogometnega reprezentanta Slovenije Aleksandra Rodića, je spoznala že kot zelo mlada. ''Ko je igral v Novi Gorici, sva bila sprva nekaj časa prijatelja in se družila, potem pa je preskočila iskrica. Je bil pa on tisti, ki je naredil prvi korak,'' se spominja in dodaja: ''Nogomet me je sicer zanimal že prej, saj ga oče spremlja že od nekdaj. Pa tudi sicer sem bila od malih nog na koprskem štadionu in sem poznala nogometaše. Kaj je prepovedan položaj, sem vedela že preden sem spoznala Aleksandra, brez skrbi.'' Pozneje se jima je rodila tudi Lara. ''V najino življenje je prinesla veliko veselje. Ni ravno lahko usklajevati materinstva, tekem in treninge, a gre. Bi pa bilo, če ne bi bilo pomoči staršev, veliko težje. Sicer pa je Lara pogostokrat z menoj na treningih. Včasih ji postavim ovire in skače, drugič teče. Na štadionu je že domača. Vsi jo imajo radi, pa tudi sama uživa. Šport jo veseli. Enkrat pravi, da bo skakala v daljino, drugič, da bo tako kot oče igrala nogomet, spet tretjič pa da bo, kot njena teta, rokometašica,'' ambiciozne načrte svoje hčere razkriva Rodićeva, ki uživa v družbi otrok.

''Da, res rada delam z otroki, zato tudi razmišljam, da bi po koncu atletske kariere delala z njimi. Morda v klubu, morda pa kar v kakšnem vrtcu. To bi me veselilo,'' pravi. Veliko manj uživa, ko nastopa v medijih. ''Pred kamero se ne znajdem najbolje. Včasih kar 'zmrznem'. Nisem si všeč. Ko se vidim v časopisih ali na internetu, je dobro, na televiziji pa čudno,'' še pravi atletinja, ki veliko časa prebije na Kitajskem. Tam si namreč nogometni kruh služi soprog. ''Kitajska mi je všeč. Ko je rekel, kam odhaja, sem rekla 'ne, tja pa ne'. A zdaj sem videla, da je tudi tam lepo. Tudi njemu je všeč. Od septembra, ko je konec atletske sezone, do februarja sem Kitajskem. Ko smo skupaj, se pogostokrat sprehajamo, včasih gledava filme, kdaj tudi dva na večer, včasih greva skupaj tudi teči. Moram priznati, da je on tisti, ki ima več kondicije. Seveda pa bo še veliko lepše, ko se bo vrnil domov in bomo vedno skupaj,'' komaj čaka Rodićeva, ki sodi med najlepše slovenske športnice, zato ne čudi, da so jo pred leti vabili v manekenske vode. ''Že kot najstnico. Bila sem tudi na avdiciji v Ljubljani, a sva se skupaj z očetom odločila, da to ni zame. Sicer pa sem bila pred časom obraz enega izmed slovenskih podjetij in moram priznati, da je bila ta izkušnja pozitivna,'' je še povedala atletinja, ki jo pozornost – te je deležna na vseh večjih tekmah -, ne moti. ''Ne. Doslej se mi ni zgodilo nič takšnega, da bi mi bilo nelagodno. Pogosto pride kdo do mene in se želi slikati z menoj, me prosi za avtogram, a v tem uživam. Prav posebej pa se mi je v spomin vtisnil dan, ko sem podelila prvi avtogram. Bilo je na mladinskem evropskem prvenstvu na Danskem, ko je do mene, ki sem skupaj s preostalimi reprezentanti in reprezentantkami čakala na avtobusu, stopil nek fantek. Ko sem ga čez nekaj dni spet srečala, je pritekel do mene in mi pokazal avtogram, ki ga je še hranil pri sebi. Bilo je res prisrčno,'' se dogodka izpred več kot desetih let spominja svetlolasa atletinja. Kaj vse nam je še povedala, si lahko ogledate v video prispevku.