Še naprej v kalnih vodah

Ko so košarkarji Uniona Olimpije v sedmem krogu evrolige pred domačim občinstvom ugnali Prokom Trefl, smo zapisali, da so opravili le prvega v nizu zrelostnih izpitov. Očitno bo, vsaj kar se tiče evrolige, pri tem tudi ostalo. S četrtkovim porazom proti Žalgirisu iz Kaunasa so se namreč slovenski podprvaki bržkone že odstranili s kandidatne liste za napredovanje v elitno družbo top 16. Nekdaj stalna praksa je sedaj v Tivoliju že več sezon le neulovljiv cilj. Letos bo morda razočaranje za odtenek večje kot v minulih letih, saj je del sezone obljubljal ugodnejši izkupiček. A zgolj ena zmaga v zadnjih osmih tekmah je vendarle dovolj zgovoren indic trenutne vrednosti ljubljanskih delnic na evropskem trgu. Hkrati tudi ni skrivnost, da se zeleno-bela četa ni najbolje znaša v dveh tekmah, v katerih so odkrito merili na zmago (Virtus v Bologni in Žalgiris doma).

Že videno, 1. del

Da je pomembnost tekme z Žalgirisom vplivala na psihološko (ne)stabilnost Olimpije, je bilo več kot očitno že v uvodnem delu tekme. Marko Milič in soigralci so si namreč privoščili niz zgrešenih metov in izgubljenih žog ter zaman iskali pot do pravega ritma. Na srečo tudi litovski gostje niso bili najbolj razigrani oziroma se niso znašli ob ljubljanski obrambni postavitvi. Vse dokler se ni prebudil najnevarnejši mož. Verjetno bi Ljubljančani z veseljem podpisali scenarij, po katerem bi najboljši strelec Marcus Brown prvi točki dosegel šele ob koncu tretje četrtine. A kaj ko je nato Američan v pičlih enajstih minutah uvodnemu košu dodal še 20 točk in se tako še drugič v sezoni postavil v vlogo rablja slovenskega evroligaša. Težave s podobnim tipom košarkarja so pravzaprav zvezda stalnica Olimpije v tej sezoni. Se še spominjate Igorja Rakočevića v dresu Tau Ceramice? Tudi Virtusov Dewarick Spencer ali pa član Siene Terrell McIntyre sta spretno izkoristila najšibkejšo obrambno točko ljubljanske vrste. Pa še koga bi lahko našli.

Spremembe (še) brez pravega rezultata

Sicer pa je bil enajsti evropski nastop Olimpije v sezoni 2007/08 zanimiv tudi zaradi drugačnih prijemov novega trenerja Aleksandra Džikića. Slednji je spremenjeno igralsko piramido napovedal že s prvo peterko, potrdil pa nato tudi z novo rotacijo. Tako je Maurice Bailey prevzel dirigentsko palico Goranu Dragiču, do večje vloge so prišli Boris Gorenc, Mirza Begić, Ronell Taylor in Miha Zupan, medtem ko pa sta Jan Močnik in Saša Dončić, vsaj začasno, ostala brez »Bečirovičevih pooblastil«. Najstarejši član ekipe se je pridružil celo Chrisu Bookerju, ki je tekmo znova spremljal zgolj s klopi. Vse rokade in spremembe, kot tudi drugačen način dela na treningih, se še ne zrcalijo v oprijemljivih rezultatih, kar je pravzaprav razumljivo. Tako kot je Memi Bečirovič prosil za kakšen nov igralski obraz, tako Aleksandar Džikić »prosi« za zajetnejši odmerek treningov z ekipo. Za Memijeve želje ni bilo denarja, za Džikićeve pa ne časa. Vsaj ne v dokaj pomembnem delu sezone. Tako so napovedi, da bo srbski strokovnjak lahko v veliki meri pomagal posameznikom pri napredku, vsaj kratkoročno, kakršno naj bi bilo uradno tudi sodelovanje kluba in trenerja, dokaj nerealne ali celo iluzorne.

Že videno, 2. del

Medtem ko bodo košarkarji kmalu priznali, da je eden izmed rezultatskih ciljev sezone, torej uvrstitev v drugi del evrolige, le mrtva črka na papirju, pa vodilni možje kluba že naznanjajo prve uspehe na sanacijski fronti. Čeprav je trkanje po prsih zavito v ne prav tanko tančico skrivnosti, pa je že možno slišati napovedi o plezanju na zeleno vejo in resnem razmišljanju o prihodnji sezoni. Deja vu? Tudi če so napovedi realne in interesi povsem iskreni, se dolgoletni spremljevalci dogajanja okrog največjega slovenskega košarkarskega kolektiva ne morejo znebiti občutka, da so vse to v bližnji preteklosti že doživeli, videli, slišali ali prebrali. Tako je denimo nekdanji direktor Gregor Fric le nekaj mesecev po prvem trenutku resnice (beri: priznanju primanjkljaja) napovedoval katarzo. Tudi v obdobju Modul Groupa so bile napovedi o svetli prihodnosti del vsakdana. Matjaž Tavčar in pozneje Zmago Sagadin sta prav tako večkrat s prstom kazala na luč na koncu predora. Direktor Janez Rajgelj je besede svojih predhodnikov z novo javno objavo dolga postavil pod čudno luč, že čez nekaj mesecev pa je, sicer brez številk, namignil na uspešen epilog sanacijske zgodbe. Slednji se utegne res kmalu udejanjiti, precej večje pa je vprašanje, v kakšni vodstveni zasedbi se bo klub soočal z izzivi prihodnosti. Tivolske vode so namreč še vedno kalne.