Nik Tominec: Hitra pot od rokometaša do nogometaša

Še poleti je 18-letnik igral za slovensko kadetsko rokometno reprezentanco na odprtem evropskem prvenstvu na Švedskem, z njo osvojil zlato odličje ter bil postavljen v "all star" ekipo prvenstva. V Švici rojeni in 16 let živeči levoroki rokometaš in desnonogi nogometaš je vpisan v četrti letnik ekonomske gimnazije, želi pa si tudi študirati, a hkrati biti uspešen v nogometu. Debi za mladinsko selekcijo Kopra (nogometnega) naj bi doživel v sredo.

Prelevili ste se iz rokometaša v nogometaša po zelo hitrem postopku. Zakaj ste se odločili za najbolj popularen svetovni šport? Po končanem odprtem evropskem prvenstvu sem imeli nekaj časa prosto - bil sem na morju s prijatelji in z družino. Eden izmed prijateljev igra nogomet v članski ekipi Nogometnega kluba Luzern (Švica, o.p), tako da je imel samo teden dni odmora. Po tem tednu sem se odločil, da grem z njim v Švico, kjer sem začel trenirati nogomet z mladinci (U21) FC Luzern. Sprva sem mislil, da bom s tem, ko treniram, le obdržal telesno pripravljenost za novo rokometno sezono. Po treh tednih treninga z njimi pa so se začele priprave v Kopru s člansko ekipo Cimosa Kopra. Tudi sam sem bil na spisku priprav članov. Vrnil sem se v Slovenijo, a kmalu me je poklical trener mladinske ekipe FC Luzerna, če se vrnem k njim. Po dolgem razmišljanju sem se odločil, da grem nazaj v Švico in da znova poskusim v nogometu. Pridno smo trenirali in klub me je želel registrirati. Nisem vedel, ali je to pravi korak, ker sem še veliko razmišljal o rokometu. Naprej sem 'samo' treniral z FC Luzernom. Minili so štirje tedni, ko sem se odločil, da se zaradi šole (četrti letnik ekonomske gimnazije, o.p.) vrnem v Slovenijo. To sem tudi storil pred dvema tednoma.

Zdelo se je, da je pred vami izjemno dobra rokometna kariera … Nekateri rokometni strokovnjaki menijo, da je lahko pred mano dobra kariera. Vsega tega se zavedam, čeprav se nikoli ne ve, kaj bo. Zelo rad imam rokomet in užival sem v tem športu. Ko smo bili z reprezentanco na Švedskem, smo se imeli super. Trener in njegov pomočnik sta k temu veliko pripomogla. V ekipi je bilo izjemno vzdušje. Bili smo veliki prijatelji in vedeli smo, kaj hočemo. Imeli smo enoten cilj - prvo mesto. Trudili smo se po najboljših močeh in to se nam je povrnilo. To, da sem bil izbran za najboljšega zunanjega igralca na prvenstvu, je lepo, vendar se od tega ne da živeti. Ekipa mi je pri tem veliko pomagala in brez trenerjevega zaupanja tega ne bi dosegel. Že leta 2008 sem razmišljal o nogometu, vendar sem se takrat odločil, da naprej treniram rokomet. Minula sezona je bila zame zelo uspešna, saj smo z mladinsko ekipo Kopra osvojili državno prvenstvo in z reprezentanco do 19 let zmagali na odprtem evropskem prvenstvu. To, da preidem v nogomet, je bilo čisto naključje.

So vas domači poskušali prepričati, da bi vendarle ostali v rokometu? Nihče v družini ni pritiskal name. Vseskozi so želeli, da se odločim sam. Staršem je bilo zelo pomembno, da končam gimnazijo in da si s tem odprem študijska vrata. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem začel trenirati nogomet pri NK Koper. Oče (trener RK Cimos Koper, Matjaž Tominec, o.p.) mi je takrat govoril, naj zraven hodim tudi na rokometne treninge, da vidim, kaj imam raje. Ampak nisem hotel, saj sem se želel osredotočiti samo na nogomet. Bratu ni bilo pomembno, želel si je le, da postanem dober igralec. Mnenje brata mi pomeni veliko, tudi sam je bil velik rokometni talent, vendarle so ga poškodbe 'uničile' in zdaj igra rokomet v malo slabši ligi. Je pa velik ljubitelj nogometa in verjame v moje sposobnosti, tako da me zelo podpira v tem, kar počnem.

Je bila letos poleti to vaša prva izkušnja z nogometom? Ko sem bil še majhen, med petim in šestim letom, sem začel trenirati nogomet v Švici, kjer smo živeli. To je počela večina mojih prijateljev. Z devetimi leti so me poklicali v FC Luzern, kjer so zbirali talente iz okolice. Tam sem bil do svojega 12. leta, potem pa sem se odločil, da pustim nogomet in grem v rokomet.

Za NK Koper (mladinsko ekipo) naj bi prvič igrali v sredo? Kako so vas sprejeli, kakšni so bili prvi dnevi in meseci? Pred dvema tednoma sem začel trenirati v Kopru. Trener in igralci so me sprejeli zelo dobro. Nekatere igralce sem že poznal. V teh dveh tednih sem se moral zelo dokazovati, saj sem si želel, da bo trener zadovoljen. V športu se moraš zmeraj znova dokazovati, in to mi je všeč! Srečen sem tudi z dejstvom, da je bil moj trener nekoč vrhunski igralec in je tudi igral za člansko reprezentanco Slovenije. To mi veliko pomeni, saj vem, da bom le tako lahko maksimalno napredoval. V klubu so me takoj registrirali in danes bo Nogometna zveza Slovenije odločila, če bom že zdaj lahko igral za Koper.

Mislite, da je v nogometu lažje uspeti in zaslužiti veliko denarja kot v rokometu? Šport je šport. Če želiš priti do vrha, se pravi postati vrhunski igralec, se mora veliko 'poklopiti'. Pot do vrha je zelo težka. Tako v nogometu kot rokometu je težko uspeti. Talent, trud, delo in sreča so najpomembnejši dejavniki za uspeh. Kar se tiče denarja, menim, da lahko v nogometu prej zaslužiš več denarja kot v rokometu, ampak to ne pomeni, da je pot lažja.

Možnosti, da bi se vrnili v rokomet, ni več? Upanje umira zadnje. Možnosti so zmeraj. Za zdaj se s tem ne obremenjujem. Odločil sem se, da se poskusim v nogometu in da vidim, kako se bo stvar razvila. Če me boste vprašali čez pol leta, bom verjetno lažje odgovoril na to vprašanje.

Igrali ste z levo roko, s katero pa vas bomo videli tresti mrežo pri nogometu? (Smeh). Ne vem zakaj, ampak boljša noga je desna. Z levo tudi igram, a z desno sem bolj učinkovit.