Mitja Petkovšek: Kot superman

Vrnitev z velikega tekmovanja brez odličja je pri Petkovšku redkost, v karieri je osvojil kar devet odličij na prvenstvih stare celine – štirje naslovi evropskega prvaka (2008, 2007, 2006, 2000), tri srebrna odličja (2009, 2002, 1998) ter dve bronasti (2012, 2005), dvakrat pa postal svetovni prvak. Ljubljančan ugotavlja, da je iz leta v leto težje osvajati medalje, tudi na evropskih prvenstvih, saj so mladi tekmovalci močno napredovali. Sam se ne predaja, dokler mu bo služilo zdravje, bo tekmoval. Gre za način življenja.

V Montpellieru na evropskem prvenstvu ste si priborili bron. Ste pričakovali več? Zame je ta medalja kot otroške sanje. Vsaka kolajna je v teh letih vredna zlata. Ugotovil sem, da je vedno težje priti do nje, celo na evropskem prvenstvu, kjer včasih konkurenca ni bila niti približno takšna. Zelo sem zadovoljen z bronom, čeprav bi se lahko lesketalo tudi zlato. Danes je medalja že kot znanstvena fantastika, počutim se kot superman.

Izvedbo vaje ste po finalnem nastopu na bradlji izjemno pohvalili. Ko sem si ogledal posnetek finalne vaje, sploh nisem mogel verjeti, kako lepo sem jo izvedel, prav občudoval sem jo. Vključno s tistim seskokom, ki me je stal zlata in s katerim nisem bil prav zadovoljen. Kljub vsemu je bila vaja fantastična in še in še jo rad gledam.

Vas po 20 letih na mednarodnem prizorišču še "stiska" pri srcu, preden se podate na orodje? Vaje zdaj izvajam precej bolj rutinirano, kot sem jih na začetku. V obdobju tekmovalnega vrhunca, v letih 2006, 2007 in 2008, sem na tekmovanja odhajal povsem brezskrben, prepričan vase, svojo izvedbo. Letošnji Montpellier je bil malce drugačen, saj tri leta nisem osvojil nobenega odličja, zato priznam, da me je precej bolj "stiskalo" kot ponavadi. Res pa je, da nikoli nisi povsem miren.

Motiva vam nikakor ne zmanjka … Ko gledam te mlade fante, kako so napredovali, kako izvajajo vaje, dobivam dodaten motiv. Da se jim približam. Motiv nikoli ni bil vprašljiv. Rad počnem to.

Navkljub 35 letom nimate težav s fizično pripravljenostjo? Jasno je, da je čedalje več prisotnih poškodb, ki so povezane s starostjo, kot so bolečine v hrbtu, rami, kolenih, komolcu. S tem se za zdaj zelo dobro spopadam. Dokler me ne ovira pri treningih in na tekmovanjih, bom rekel, da ni težav.

Ste že začeli prenašati znanje na mlajše generacije? Aktivno še ne, saj mi zmanjkuje časa za kaj takega. Je pa res, da v najboljši slovenski telovadnici, kar jo premoremo in kjer treniramo, v Narodnem domu, vsak dan mrgoli otrok in mladih. Upam pa, da sem jim vzor. Da opazujejo in da jih ni strah, ko gledajo moje treninge. Da si želijo, da bi enkrat bili na takšni ravni.

Ko omenjate telovadnico, ki je daleč od idealne, sva pri pereči temi gimnastičnega centra. Še upate, da boste kdaj telovadili v novi dvorani? Upanja, da bi lahko sam treniral v novem centru, nimam več. Obljube o tem, da bomo dobili primerno, moderno, veliko dvorano za razvoj gimnastike, se vlečejo že od leta 2005, ko sva se z Aljažem (Peganom, op. p.) vrnila iz Melbourna z naslovom svetovnega prvaka. A še vedno nič. Zdaj samo še upam, da bom doživel in ne preživel tovrsten gimnastični center.