Mateja Šimic: 20 let truda in odrekanj je poplačanih

Mateja Šimic se s triatlonom ukvarja že 20 let in je najboljša slovenska tekmovalka v tej športni panogi. Prvi večji uspeh ji je uspel še kot mladinki leta 1995, ko je postala mladinska evropska podprvakinja, kar jo je prepričalo, da se je povsem posvetila temu športu. Leta 2008 je zaradi rojstva sina Luka izpustila celotno sezono, si odpočila, že naslednje leto pa se je vrnila povsem prerojena. Po končanem študiju biokemije se je odločila, da gre na vse ali nič in si poizkusi priboriti olimpijski nastop v Londonu. Da ji je to uspelo, je postalo dokončno jasno 26. maja, po zadnji tekmi kvalifikacijskega obdobja v Madridu.

Kdaj so se začele vaše sanje o nastopu na olimpijskih igrah? Ko sem se začela ukvarjati s triatlonom, ta še ni bil olimpijski šport. Leta 1994 so ga izbrali, leta 2000 pa so se triatlonci prvič borili za olimpijske medalje. Sama sem takrat ravno prehajala iz mladinske v člansko kategorijo in že takrat sem imela cilj, da bi nastopila na olimpijskih igrah. Leta 1999 sem končevala šolo, leta 2000 pa sem bila poškodovana, tako da takrat nisem imela možnosti.

Kaj pa pozneje? Po Sydneyju so bile igre še v Atenah in Pekingu. Takrat so bile kvalifikacije drugačne. Trajale so cel ciklus, torej štiri leta. Finančni zalogaj je bil izredno velik, tako da sem vedela, da si sama tega ne morem privoščiti, triatlonska zveza pa ni bila v stanju, da bi sploh razmišljala v tej smeri. Za nekaj let sem morala pozabiti na te sanje, o njih pa sem spet začela razmišljati na začetku leta 2011.

Kaj se je takrat spremenilo? Leta 2010 mi na ministrstvu za obrambo niso podaljšali pogodbe in po porodu sem veliko razmišljala, kaj narediti. Bila sem tudi na tem, da zaključim kariero. Odločila sem se, da končam študij, vzporedno pa treniram in se nato odločim. V začetku leta 2011 me je podprla italijanska ekipa Cremona Stradivari, ki me je tudi spodbudila, naj poskusim, medse me je sprejela ITU Sport Developement Team, začela sem sodelovati z italijanskim trenerjem Francescom Fissorijem, tudi rezultati so bili vse boljši. Podprli so me tudi na zvezi, ko so videli, da so realne možnosti za OI, in pa seveda podpora domačih. Vsi deli sestavljanke so se zložili skupaj.

Ste imeli po rojstvu sina težave z vrnitvijo? Tisto leto sem se spočila. Športniki delamo napako, ker si vzamemo premalo časa za regeneracijo. Običajno športnika v odmor prisili le poškodba. Po rojstvu Luka sem se izjemno hitro vrnila. Še sama sem bila presenečena. Še vedno sem imela motiv in željo, da poskusim stopiti še na zadnjo stopničko – olimpijske igre. Bila sem prva, ki je dobila slovensko medaljo v triatlonu (mladinsko EP 1995, op. p.), prva, ki sem osvojila točke za svetovni pokal leta 1998, zdaj pa grem prva na olimpijske igre. Upam, da bo šel še kdo po mojih sledeh.

Dvajset let je minilo od vaših začetkov s triatlonom? Res je, in z uvrstitvijo na OI je 20 let truda in odrekanj gotovo poplačanih.

Kakšen je kvalifikacijski sistem danes? Sistem je izredno zapleten. Kvalifikacijsko obdobje traja dve leti. V prvem obdobju, ki je trajalo od junija 2010 do junija 2011, se je točkovalo šest najboljših uvrstitev na treh različnih ravneh tekmovanj – svetovna serija, svetovni pokal in celinski pokal. Od junija 2011 do zadnje tekme v Madridu pa je štelo še osem tekem. Jaz sem tekmovala samo v drugem obdobju in se mi je z osmimi najboljšimi rezultati uspelo uvrstiti med 55 tekmovalk, ki bomo tekmovale v Londonu.

Kdaj ste vedeli, da ste med potniki v London? Že po tekmi svetovnega pokala v Mehiki, kjer sem bila osma, sem vedela, da sem najbrž med potnicami. Za vsak primer sem šla še na tekmo azijskega pokala na Kitajsko. Na tekmi v Madridu sem vedela, da sama težko dodam še kakšno točko, saj sem že imela osem dobrih rezultatov, potem ko sem dva meseca nenehno tekmovala. Želela pa sem videti, kako se bodo odrezale moje neposredne tekmice. Ko smo na kolesu ujele vodilno skupino, sem vedela, da sem ''notri''. Nekatere tekmice, za katere sem mislila, da lahko presenetijo, so povsem odpovedale. Tako sem lahko sproščeno odtekla zadnji del in uživala v tekmi.

Je bilo že takoj po tekmi kaj slavja? Posebnega slavja s kakšno penino ni bilo, bila pa sem izredno vesela. Vsi v karavani smo si oddahnili, saj je za nami izredno naporno in stresno obdobje. Zadnja dva meseca sem doma spala le po eno noč, toliko, da sem prepakirala kovčke. Dvakrat sem bila v Avstraliji, dvakrat na Kitajskem, v Mehiki, Izraelu in Madridu. Veliko potovanj in veliko menjav časovnih pasov.

Triatlon je sestavljen iz treh športnih panog. V kateri ste najmočnejši in kje lahko še napredujete? Dejstvo je, da sem vesela, da je konec kvalifikacijskega obdobja in da lahko začnem trenirati za olimpijski nastop. Izkazalo se je, da sem napredovala v plavanju, kjer pa moram izboljšati borbeni del po štartu, kjer pride do boja v vodi. Vsaka si želi izboriti najboljši položaj. V Londonu bo odločalo predvsem plavanje in tek, saj je kolesarski del ravninski. Obeta se hitra tekma. Verjetno bom delala predvsem na plavanju in teku.

Progo v Londonu torej že poznate? Na olimpijski progi je bila lani kvalifikacijska tekma, a jaz nisem dobila povabila, tako da proge podrobno ne poznam. Ker je speljana po središču mesta, se na njej ne da trenirati, tako da se bom z njo lahko spoznala šele zadnji teden pred tekmo, ki bo 4. avgusta.

Kaj pričakujete od olimpijskega nastopa? Želim si, da bi bila maksimalno pripravljena, da bi bila 4. avgusta v življenjski formi. Upam tudi na malo športne sreče. O rezultatu trenutno ne morem govoriti. Minimalno, kar bom pričakovala, je prva polovica. Moram biti realna. Lahko pride do padca, lahko se zgodi marsikaj. Vzdušje v Londonu bo izredno. Naval gledalcev bo velik, saj imajo domačini svoje favorite.

Kakšen razplet lahko pričakujemo na vrhu? Na dosedanjih olimpijskih igrah se je izkazalo, da nikoli niso zmagovali favoriti. Vedno je bila tekma presenečenja. Ne pravim, da so zmagovali avtsajderji, temveč tekmovalci, od katerih se zlata res ni pričakovalo. Vse je mogoče.

Boste vztrajali do olimpijskih iger v Braziliji? Za zdaj imam v mislih samo London, a vidim, da so v karavani tudi starejše tekmovalke. Japonka Kijomi Nivata je recimo stara 41 let. Nekatere so mlajše, veliko jih je moje starosti. Nisem še najstarejša.