Marko Milič: Do naslova in plače celo pred rokom

Pred zadnjo tekmo finala je le malokdo pričakoval tako gladko zmago oslabljene Olimpije nad borbeno zasedbo Heliosa … Zavedali smo se, kako pomembna tekma nas čaka. Motiv ni bil sporen.

Zveni kot paradoksalno vprašanje: po drugi strani ste verjetno pred začetkom finala pričakovali lažje delo? Mi ne. Morda kdo drug, kar pa razumem, saj smo bili v drugem delu prvenstva sila prepričljivi. Helios je dokazal, da zna v ključnih tekmah odigrati izjemno čvrsto. Prav ta čvrstost nas je v prvih tekmah stala tudi nekaj živcev. Privoščili smo si kopico nepotrebnih tehničnih in nešportnih napak. Za tri zmage smo morali potrošiti vso energijo. Do zadnjega atoma. Na ta način smo zaključili misijo, ki je še avgusta delovala kot 'misija nemogoče'. Tedaj je imel klub dva košarkarja in šest milijonov evrov dolga. Ko se spominjam tistih dni, mi je ob slavju še toliko lepše. Z veseljem se odpravljam na dopust. Verjamem pa, da bodo na krilih tega naslova motivirani tudi vodilni možje kluba. Upam, da bodo sestavili evropsko Olimpijo.

Finalna serija je hkrati tudi presegla košarkarske okvire … Adrenalina res ni manjkalo. Tako smo na igrišču lahko videli kakšen udarec s komolcem in po tekmah slišali ostre izjave iz obeh taborov. Tudi zato sem dolžan opravičilo. Ne, nisem si premislil, temveč vse skupaj ocenjujem za nesporazum. Ko smo po pretepu na tretji tekmi v Ljubljani protestirali nad izključitvijo našega temnopoltega ameriškega terceta, je v ozadju nekdo iz domžalskega tabora vpil 'ni ga, ni ga …' V gneči sem vse skupaj razumel kot 'nigger', kar je v ZDA slabšalna beseda za temnopolte. Ker sem menil, da gre za žalitev, sem prehitro ravnal. Nikogar nisem želel označiti za rasista. Za vse skupaj sta kriva vroča glava in besedni nesporazum. Košarkarjem Heliosa se zato opravičujem za neljub dogodek. Pred četrto tekmo sem se raje zavil v molk, saj je bilo izjav na račun rokometa, borilnih veščin … preveč.

Kakšni so bili vaši treningi po sredini tekmi. Verjetno ste igro krepko prilagajali okrnjeni postavi in spreminjali sicer uveljavljene vloge? Seveda. Ko govorimo o prilagajanju na položaj, v katerem smo se znašli po izključitvi štirih košarkarjev, velja izpostaviti večji poudarek na conski obrambi. Helios je namreč nastopil brez prvega strelca Roberta Trohe, mi pa smo imeli sila kratko klop. Prav zato smo morali skrbno paziti na število osebnih napak. Ta pristop se je obrestoval.

Pred leti so bile domače lovorike Uniona Olimpije nekaj povsem samoumevnega, tokrat pa ste se naslova prvaka veselili kot mali otroci, kar pove marsikaj o položaju kluba na evropskem košarkarskem zemljevidu … Resnično je veselje takšno, da bi kdo pomislil, da smo postali evropski prvaki. Zadovoljen sem, da smo po osvojenem superpokalu in pokalu Spar prišli še do naslova državnega prvaka. Sezona je bila torej uspešna.

A Olimpija je vendarle klub, ki se je po osamosvojitvi spogledoval predvsem z evropskimi ambicijami, zato velja pri oceni sezone vključiti še izkupiček v evroligi. V slednji ste vnovič zaman naskakovali preboj v TOP 16. Črna pika sezone ali pogled v zrcalo realnosti? Evropski rezultat ni črna pika. Dejstvo je, da v tistem delu sezone nismo bili sposobni zmagovati v gosteh. Če bi ocenjeval Evropo, bi dejal, da smo bili doma levi, v tujini pa mucki. V Tivoliju smo vzeli skalp štirim evropskim velikanom, v gosteh pa nismo bili konkurenčni. Po dveh ali treh mesecih bi od ekipe težko pričakovali več. Upam pa, da bo v prihodnje drugače. Tedaj ne bomo več sanjarili, temveč se bomo uvrščali med najboljših 16 evropskih ekip, kamor Olimpija tudi sodi.

Kako pa kot kapetan ocenjujete trenutno stanje v klubu? Lahko govorimo o konsolidaciji vodstva in postavljenih temeljih? Ne živimo več v oblakih obljub. Kar se obljubi, se tudi izpolni. Zato velja čestitati upravnemu odboru in vsem pokroviteljem, ki so popravljali napake drugih, in rešili klub. V zadnjih dvanajstih letih se še ni zgodilo, da bi plačo prejeli dva dni pred rokom. Zato z velikim optimizmom zremo v prihodnost.

S katerimi akterji letošnje sezone bi se radi družili tudi v novem tekmovalnem obdobju? Izpostavil bi Jasmina Hukića in Aleksandra Džikića. Prvi je nosilec naše igre, drugi pa je preporodil ekipo. Omenil bi tudi Saša Dončića, ki je imel zaradi osebnih težav med sezono precej nihanj, toda v odločilnih trenutkih je pokazal pravi obraz. Takšnega košarkarja velja zadržati, saj je domačin, predvsem pa izjemno izkušen in tudi kakovosten. Lahko bi še našteval, a to so sladke skrbi. Časa imamo dovolj. Najprej gremo na pivo, nato pa se bomo lotili sestavljanja ekipe.

Dotaknimo se še trenerske menjave, ki je letos vplivala tako na igro Olimpije kot tudi na vašo vlogo v moštvu … Džikić ima izkušnje iz Združenih držav Amerike, zato je znal ameriško trojico prepričati, da je del ekipe. Po drugi strani je bil Memi Bečirovič odlično taktično podkovan, a je izgubil stik z Američani. Zato je posledično izgubljal živce in se odločil za odhod. Vseeno sem zadovoljen, da je Bečirović v Ukrajini dokazal kakovost. Konec dober, vse dobro …

Pred vami je torej dopust, mnoge vaše prijatelje pa čaka reprezentančno udejstvovanje. Je nastop na olimpijskih igrah v Pekingu realen cilj? Prav gotovo. Slovenija ima zajeten bazen kakovostnih igralcev, zato posamične odpovedi ne morejo biti usodne. Na kvalifikacijskem turnirju je, realno gledano, od čete Aleša Pipana boljša le Grčija. A tudi slednja ob pravem dnevu ni nepremagljiva. Če bodo Slovenci ponovili španske predstave, se lahko prebijejo na OI. Vsekakor bom stiskal pesti za naše fante.