Marija Šestak: Zdaj grem po drugo medaljo

Po prvih stopničkah na velikem članskem tekmovanju je v ponedeljek pripotovala v Slovenijo, kjer so 28-letno atletinjo ter njenega soproga in trenerja Matijo pričakali novinarji, predstavniki Atletske zveze Slovenije, prijatelji in nekateri navijači. Najbolj je bila vesela tistih iz njenega kluba AD Mass iz Ljubljane.

Prva medalja z velikega tekmovanja. Vrhunec kariere? Zagotovo. Doživela sem že marsikaj. Od poškodb do uspehov. V atletiki sem že vrsto let, toda medalja iz Valencie je le prva z velikega tekmovanja, zato je za zdaj največji uspeh, ki sem ga dosegla. Upam pa, da bo podobnih in še boljših dosežkov v prihodnosti še več.

Kolajno ste napovedovali že pred začetkom tekmovanja. Ste razočarani, ker je ''zgolj'' bronasta? S tem, kakšnega sijaja bo, se nisem obremenjevala. Cilj je bil, da jo osvojim, kar mi je uspelo. Zato sem zelo ponosna, saj sem osvojila tisto, po kar sem prišla. Lahko sem zelo vesela in optimistično zrem v prihodnost. Res je, da sem imela pred svetovnim prvenstvom najboljši izid sezone na svetu, toda o vsem skupaj se odloča na tekmi. Kaj se dogaja pred in po njej, ni pomembno. Tokrat sta bili tekmeci zasluženo pred mano.

Kako ste se počutili na tekmovališču v Španiji? V Valencii sem uživala. V kvalifikacijah in na ogrevanju sem sicer imela malce težav. Bolelo me je koleno, zato me je bilo nekoliko strah, a se je potem razpletlo dobro. Skakala sem zelo dobro in moram biti zadovoljna.

Že v prvem skoku ste skočili 14,60 in si, kot se je izkazalo pozneje, zagotovili medaljo. Se je bilo po prvi seriji težko motivirati za nadaljnje skoke? Niti ne. Dala sem vse od sebe in skušala doseči še boljši rezultat, kar mi je v drugi seriji tudi uspelo. Tako ravnam vselej. Pa naj gre za državno ali svetovno prvenstvo. Priznam pa, da mi je pred zadnjim skokom, ko sem vedela, da je bron zagotovo moj, le nekoliko popustila zbranost.

Ste uspeh kariere že proslavili? V hotelu v Valencii je bilo veselo. Po tekmi smo se v soboto zvečer malce poveselili, a ni šlo za večjo zabavo. Toda tudi to še pride na vrsto. Verjetno že ta teden.

Kaj pripravljate? Ne vem še točno, toda zagotovo bo veselo. Z Matijo se še nisva pogovarjala o tem, a je jasno, da bova nekaj morala organizirati. Najini prijatelji se lahko pripravijo na velik ''žur''. Prve kolajne se ne osvoji vsak dan, zato je takšen uspeh treba primerno proslaviti.

Malce manj veselo pa je bilo na poti do prizorišča letošnjega SP … Res je. Let v Valencio je bil kot iz nočnih mor. Na letalu smo bili priča neprijetnim dogodkom. Ni veliko manjkalo in bi strmoglavili. Lahko bi se zgodilo marsikaj. Bilo je hudo, toda najpomembneje je, da smo varno prispeli. Potovanje je bilo zelo mučno in dolgo, zato sem bila v soboto v kvalifikacijah nekoliko utrujena. Toda pozneje se je obrnilo na bolje in razpletlo se je odlično.

Pred vrati je sezona na prostem. Boste z medaljo okoli vratu v njo stopili še bolj ambiciozno, kot bi sicer? Pred sezono sem dejala, da bi bila v letu 2008 zadovoljna s skokom prek 15 metrov in kolajno z velikih tekmovanj. Zdaj sem oboje že dosegla in logično je, da si postavljam višje cilje. Pred menoj je največji športni dogodek na svetu, olimpijske igre, na katerih je konkurenca še močnejša. Za stopničke bo verjetno treba skočiti prek 15 metrov. Odločale bodo malenkosti. Zdaj se moram temeljito pripraviti in dobro skakati na mitingih pred odhodom v Peking, kjer upam na najboljše. Eno medaljo že imam, zdaj grem še po drugo.