SiolNET. Sportal Sportal +
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kavtičnik: Duh in stil igre motiv za reprezentanco

2

termometer

Rokometaš Montpelliera Vid Kavtičnik se je po dolgotrajni poškodbi kolena vrnil na igrišče. Francoske prvake želi popeljati do novih lovorik, takoj pa se je pripravljen vrniti tudi v reprezentanco.

Vid Kavtičnik v zadnjem času ni bil posebej pogost sogovornik slovenskih medijev. Po eni strani si je zaželel nekaj miru sredi vihre stavniške afere, po drugi pa je ta sovpadala z njegovo rehabilitacijo zaradi strganih vezi v levem kolenu, kar se mu je zgodilo že drugič v karieri. Poškodba je botrovala njegovemu kar osem mesecev trajajočemu bolniškemu dopustu. A "Videk" se je vrnil. V zadnjem tednu dni je odigral dve tekmi, prvi po letošnjem marcu. Očitno bo s koncem leta napočil tudi čas za vrnitev v reprezentaco, pri kateri ga najbolj nadvušuje njen duh in stil igre. Izredno ga veseli tudi uspeh slovenskih klubov v evropskih pokalih.

Nimate nobenih bolečin v kolenu več, strahu? Strah ... Ga ni. Dejstvo je, da moram po osmih mesecih spet ujeti formo, ki po takšnem premoru ne more biti odlična. Zadovoljen sem s prikazanim. Noga ne zateka oziroma čisto malo, kar je v mejah normale.

Doživeli ste podobno oziroma identično poškodbo kot pred osmimi leti. Kako bi primerjali rehabilitacijo tedaj in zdaj? Ker je šlo za drugo poškodbo istega kolena, je bilo treba delati vse počasneje. Prvič sem bil star 19, 20 let, lovil sem olimpijske igre. Tedaj me je operiral dr. Vinko Pavlovčič, delal sem s Srdjanom Djordjevićem in Dušanom Mesesnelom. S prvim sem bil v stiku tudi letos. Pri rehabilitaciji mi je zelo pomagal s svojimi vajami. Rehabilitacija pri drugi poškodbi, ko me je operiral dr. Didier Mailhe, je bila štiri mesece daljša. Upam, da bo rezultat enak oziroma da bom lahko uresničil pot, ki sem si jo zamislil za svojo kariero. Po eni strani je bolje, da potegneš rehabilitacijo malo dlje, ampak po drugi strani mislim, da če predolgo čakaš, nikoli nisi več sposoben priti do maksimuma. Vselej, ko greš na igrišče, tvegaš, da se ti poškodba vrne. To v našem poskusu ni nič novega. Gotovo bi bilo bolje, če bi počakal še 14 dni, ampak od poškodbe je minilo osem mesecev, od operacije sedem. Počutim se dobro, tudi noga je v takšnem stanju. Gotovo ne grem 100 % v dvoboje eden na enega. Tudi glava ne dopušča tega. Ampak odločil sem se, da si želim igrati že proti Cessonu. Proti Flensburgu sem igral tudi že desnega zunanjega. Dragan Gajić odlično igra na krilu. Če bo utrujen, ga bom bržkone zamenjal za kakšnih deset minut, sicer pa mislim, da bom igral zunanjega. Ampak v mejah normale, skupaj največ en polčas.

Po oktobru, kot ste vi manjkali zaradi poškodbe, precej fantov pa zaradi stavniške afere, ste spet ujeli ritem rezultatov. Kako gledate na položaj Montpelliera v skupini A? Trenutno ste četrti. Gotovo je bilo za ekipo težko, ker ni bilo ključnih igralcev. Prvih nekaj tekem v sezoni smo odigrali odlično, tudi v Flensburgu smo remizirali, kar je izvrsten rezultat. Potem se je zgodila stavniška zadeva in začeli smo izgubljati tekme v ligi prvakov in državnem prvenstvu. A še zdaleč ne mislimo vreči puške v koruzo. Vse bomo poskušali napraviti za izpolnitev ciljev. Tudi v nedeljo proti Flensburgu nam je kazalo dobro, a nam je na koncu pošlo nekaj moči in smo izgubili. Dali bomo vse od sebe in profesionalno opravili svoje delo.

Kakšno je stanje duha v Franciji, potem ko se je prah v zvezi s stavniško afero v veliki meri polegel? O tem nisem kaj veliko razmišljal. Moja prioreiteta je bila vrnitev na igrišče. Dogajanja v zvezi s stavami ne bom komentiral.

Drži, da javnost v Franciji na to gleda bolj pozitivno kot v Sloveniji? Če povem po pravici, sem prenehal spremljati medije in se osredotočil na rehabilitacijo. Bili so pogovori na to temo, a sem se poskušal izvzeti iz njih.

Kako ste sicer videli proces proti osumljenim igralcem? Je bil zaradi zvezdniških udeležencev še bolj postavljen v soj žarometov? Stvari so bile z mojega vidika napihnjene. Ni bilo preveč za razglabljati. Poznam igralce, stojim za njimi in vedno bom. Ne vem, na kakšni podlagi je šlo vse skupaj tako daleč.

Verjetno na podlagi stave na lastni klub, kar je z določenega vidika nemoralno. Tako javnost gleda na ta primer. Da, ampak potem lahko pogledamo vsako tekmo, kjer se dogajajo nemoralne in nešportne stvari. Zame je prioriteta noga, da se vrnem v čim boljši formi. Vse drugo zame nima pomena.

Z Borisom Deničem sta se slišala med rehabilitacijo. Slišala sva se tudi, preden sem se poškodoval, se dogovorila, da se vrnem v reprezentanco, teden dni zatem pa se je zgodila poškodba. Tako da ... smola. Tudi med rehabilitacijo sva se pogovarjala. Vedno mi je stal ob strani, imela sva dobre pogovore, vesel sem, da sva v stiku. Tudi pred kratkim sva se pomenila določene stvari. Borisu pa bom pustil, da bo povedal, kako naprej.

Ampak načeloma ste pripravljeni zaigrati za reprezentanco, čeprav ste se šele dobro vrnili na igrišče? Ne mislim čakati. Pripravljen sem pomagati. Videli bomo, kako se bodo stvari razvijale z mojim kolenom. Če bom poklican, se bom pozivu v reprezentanco odzval.

Se Slovenija lahko spet vključi v bitko za kolajne? Za bitko za kolajne se mora poklopiti veliko stvari, ker nismo Francozi, Španci, Danci ... Gotovo lahko premagamo vsakogar. Ko sem spremljal evropsko prvenstvo v Srbiji, nisem videl veliko ekip, ki bi vedele, zakaj so prišle tja. Slovenija je imela nek prepoznaven stil igranja, ki ga je gojila čez celotno prvenstvo. To daje tudi meni motiv, da bi igral s to ekipo. Mislim, da daje to motiv vsakomur, tudi gledalcem, da prihajajo na tekme. Vesel sem, da se je v reprezentanci vzpostavil duh, sistem, ki deluje. Tudi če kdaj ne bo, je pomembno, da reprezentanca sistem nadgradi in ga pelje naprej. Samo s sistemom se lahko nadejamo velikih uspehov. Zame je bilo šesto mesto v Srbiji velik uspeh, čeprav so izgubili možnost uvrstitve na olimpijske igre. Če bi jim kdo ponudil šesto mesto pred prvenstvom, bi vsi podpisali. Ko sem fante gledal, sem si dejal, da se lahko nadejamo drugih olimpijad. Včasih izgubiš, da iz poraza prideš močnejši. Verjamem, da ekipa še ni rekla zadnje besede.

In da se ne menja nenehno selektorjev. Odkar sem v reprezentanci, se je zamenjalo, ne vem, osem selektorjev. Gotovo je treba pustiti trenerju, da dela svoje. Če ga menjaš na leto ali dve, se ne da vzpostaviti sistema.

Slovenski klubski rokomet doživlja renesanso. Gorenje v osmini finala lige prvakov, Celju tudi dobro kaže, dva kluba sta med 16 v pokalu EHF. Slovenski rokomet je doživel krizo, ko smo igralci šli v tujino. Slovenija ima dva milijona prebivalcev. Če sedem ali deset igralcev odide, liga izgubi kakovost. Ustvarili so se novi, kakovostni igralci, ki lahko igrajo ob boku velikih. V Sloveniji nimamo Nikole Karabatića, Daniela Narcissa, Thierryja Omeyerja, ampak fantje to nadoknadijo, kolikor vidim, z ekipnim duhom, trudom, bojem. Tudi ko se pogovarjam z igralci iz Francije, vsi govorijo, kako lepo so igrali Celjani proti Kielu, kako dobro igrajo Velenjčani. To daje pozitiven vtis za vse, ki se trudijo v rokometnem svetu, da bi imidž tega športa prišel iz Slovenije ven in da bi ti novi igralci lahko prodrli na tuje trge.

Prodrla sta tudi Jure Dolenec in Matej Gaber, ki bosta po novem vaša soigralca. Dobra poteza za klub in njiju? Gotovo, sta mlada, obetavna. Dokazati se morata v tujini, kar verjamem, da se bosta. Jureta poznam, Gabra še ne. Do takšne ravni ne bi prišla, če ne bi bila zavzeta in trda delavca. Ni me strah za njiju, vesel sem, da bomo soigralci. Verjamem, da je klub z njima pridobil na kakovosti. Osvojili ste mnoge lovorike. Poleg prvinske ljubezni do rokometa – kateri so cilji, ki jih še želite doseči v karieri? Rad bi zmagal vse še enkrat. Ko pogledam, kaj vse sem dosegel, si vedno želim še več. Gotovo tega ne bi zmogal sam, pomemben je duh ekipe. Upam, da mi bo dano igrati v dobrih klubih. Potem bom lahko osvajal lovorike. Trudim se vrniti, da se bomo z Montpellierom lahko vrnili na stara pota. To mi daje motivacijo, imam je še za šest, sedem let, potem pa je vprašanje tudi, kako bo zdržalo koleno.

Razmišljate zgolj o Montpellieru? Nikjer si ne zapiram vrat, ampak za zdaj sem v Montpellieru, kjer sem tudi kupil stanovanje. Ne vem niti, koliko časa bo trajala kariera. Bognedaj, da si še enkrat poškodujem koleno. To bi pomenilo absolutni konec moje kariere, če bi se zgodila še ena poškodba na levem kolenu. To je obremenitev, ki jo poskušam dati na stran. V rokometu si želim uživati še kar nekaj časa.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin