Janez Kocijančič: Odhajam, ko me nagovarjajo, naj ostanem

Ob imenu Janez Kocijančič smo pogosto zapisali "prvi in edini predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije". Vselej bo sicer ostal prvi, dolgoletna vladavina pa se bo 16. decembra končala. "Dolga doba, polna lepih spominov," pravi doktor prava, ki je dolga leta plaval v političnih in gospodarskih vodah, v športu pa deloval kot predsednik slovenske in jugoslovanske smučarske zveze in delegat v mednarodnih združenjih. Najbolj pa ga je zaznamovalo vodenje krovne slovenske olimpijske organizacije.

Kar 23 let ste bili predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije. Veliko ali preveč? Prav zagotovo je to dolgo obdobje. Za marsikoga predolgo. A meni je minilo v hipu.

So vas športni prijatelji, kot ste jih sami pogosto in nekoliko skrivnostno poimenovali, tudi tokrat nagovarjali k vnovični kandidaturi? Čeprav ljudje poznajo mojo trmo, ko se za nekaj odločim, je bilo tovrstnih poskusov vendarle veliko. Menil sem, da bi bila nova kandidatura neprimerna. Veliko raje odidem, ko me prepričujejo, naj ostanem, kot pa da bi odšel takrat, ko bi me prepričevali, da je čas za slovo.

Verjetno se boste ob slovesu pogosto srečevali s klišejskim in pokroviteljskim vprašajem o tem, na kaj ste ob koncu tega obdobja najbolj ponosni. Zanimivo pa bi bilo slišati tudi priznanje, kje vam je spodletelo. Izrazitih spodrsljajev ne vidim. V različnih obdobjih sem se s sodelavci srečeval z različnimi problematikami. Prvi izziv je bila uveljavitev z mednarodnim priznanjem. V nadaljnjih letih smo prišli do enakovrednega statusa v mednarodni olimpijski družini. Danes smo, če upoštevamo število prebivalcev, uspehe, organiziranost in športno množičnost v državi, znatno nad kulturo okolja. Smo v svetovnem vrhu. Pot je bila torej uspešna. Težave pa imamo pri projekciji družbene in gospodarske krize na slovenski šport. Hude težave imajo predvsem temeljne organizacije, torej klubi in društva, panožne zveze pa nekoliko manjše. A vse to zelo razdiralno vpliva na razvoj. Obžalujem predvsem dejstvo, da ne moremo govoriti o socialno pravičnem športu. Srečujemo se s celo vrsto športov, s katerimi se lahko ukvarjajo le mladi iz premožnejših družin.

Mar ni bil pri tem Olimpijski komite Slovenije prepogosto le opazovalec? Lahko pomagamo z razvijanjem znanja, s strokovno podporo in izobraževanji. Na področje zbiranja sredstev, včlanjevanja v klube in pojavnosti pa ne moremo posegati. Trudimo se postaviti sistem, v katerem OKS in panožne zveze ne konkurirajo lastnim klubom.

Brez kritikov v debelih dveh desetletjih ni šlo. Manj pa je bilo tistih, ki bi vam poskušali konkurirati in med vašim predsedovanjem zasesti predsedniški stolček. Vas je to presenetilo? Pomanjkanje protikandidatov je lahko kritika na račun mojega dela. Sam pa menim, da sem ljudi prepričal z uspešnostjo. Slovensko športno gibanje sem poskušal voditi brez konfliktih razmerij. Iskal sem konsenze in jih večinoma našel. Konsenzi so sicer vedno deležni pripomb, saj so robovi skrajnosti vedno kritični. Kritika je sestavni del napredka.

Kaj pa politični pritiski? Vaše politične barve so znane, saj ste bili funkcionar še pred razcvetom večstrankarskega sistema, nato pa viden član naslednice nekdaj edine stranke oziroma zveze. Ste na športnem področju čutili pritisk svojih političnih sopotnikov ali pa predstavnikov drugega pola? Teh pritiskov je bilo izjemno malo. Tudi v gospodarstvu me politična obarvanost temeljnih sodelavcev ni zanimala. Podobno je bilo v športu. Le mediji so mi kdaj prilepili kakšno priponko.

Delovali ste v gospodarstvu, športu in politiki. Ste med temi področji našli veliko skupnih imenovalcev? Vsa področja zahtevajo ustvarjalnost, toleranco in sposobnost razumevanja. Žal sem največ tega pogrešal na političnem področju, kjer se Slovenci ob različnih izhodiščih zelo težko sporazumevamo. A narod se mora biti sposoben dogovoriti o svojih temeljnih razvojnih usmeritvah. Podobnosti je še kar nekaj. Ena od teh je tekmovalnost. A več je razlik. Pri večini področij govorimo o profesionalnih področjih. Šport pa je v svojih temeljih sfera civilne družbe in kot takšen bolj svoboden. Trdim, da ima šport v sebi demokratično genezo. Navsezadnje demokracija in olimpizem izvirata iz Grčije.

Menite, da OKS nasledniku prepuščate v dobrem stanju? Olimpijski komite izvaja celo vrsto dobrih programov, ki bi jih bilo dobro nadaljevati. Pomembno pa je, da organizacija nima odprtih finančnih, materialnih ali drugih težav. Še več, ima ugleden položaj v slovenski družbi. Vsak razvoj pa je sestavljen iz temeljev in gradnje novih konceptov. Ne pričakujem, da bo nekdo zgolj nadaljeval moje delo. Slovenski šport potrebuje inovacije in nove pristope. Le tako bo ostal uspešen na vseh treh stebrih. Šport mora ostati ustrezno regijsko razvit, saj sistem središča in periferij ni dober. Drugi nosilni steber je veliko število telesno aktivnih prebivalcev. Tretji pa uspešni rezultati vrhunskih športnikov.

Ker sistem poznate do drobovja, veste tudi, kje se skrivajo največje nevarnosti, s katerimi se bo spopadal novi predsednik OKS. Slovenci smo nagnjeni h kritičnosti in medsebojnemu konkurenčnemu odnosu. Če bi se tudi v olimpizmu srečali s pojavom, ko vsak vleče na svojo stran, bi to lahko postalo zelo nevarno. Po drugi strani pa me veseli, ko ob različnih srečanjih, na primer ob vsakoletni prireditvi Športnik leta, vidim športnike iz različnih panog, ki si želijo medsebojnih stikov. To je tisti naš pravi temelj, ki ni konkurenčen, temveč koheziven. Tega ne smemo razbiti. Poudarjam pa tudi, da je slovenska družba generacijsko vse starejša, mednarodno pa so konkurenčni le mladi. Ker je mladih malo, je treba za kakovosten rezultat v delo vložiti več truda, znanja, vztrajnosti …

"Naslednika ne bom iskal. Pridržujem pa si pravico, da kakšnega kandidata javno podprem," ste dejali, ko ste napovedali, da zanesljivo ne boste kandidirali. Lahko zdaj pričakujemo javno podporo? To bi storil, če bi menil, da se za predsedniško mesto poteguje izrazito neprimeren kandidat. Spoštujem tiste kandidate, ki so pokazali zanimanje. V vseh primerih gre za moje športne sodelavce. Z vsemi sem govoril, a vsem tudi jasno povedal, da se ne bom za nikogar posebej opredelil. Morda je kdo od kandidatov pričakoval, da ga bom podprl. A poskušal bom ostati nevtralen in pošten. O predsedniku naj odloča volilno telo. Jaz niti ne bom del tega telesa.

Ko govorite o kandidatih, imate verjetno v mislih Bogdana Gabrovca, Zorana Jankovića in Andraža Vehovarja. Kandidirajo brez vaše javne podpore? Marsikdo me vpraša, koga naj podpre. Vsem svetujem, naj presodi sam. Olimpijski komite ni dinastija, v kateri bi se položaj delil po sistemu nasledstva.

Če ostaneva pri omenjenih treh kandidatih. Menite, da bi bil vsak od njih dober predsednik? Da. Lahko smo veseli, da se za takšen položaj potegujejo takšni kandidati. Če bi izbiral sam, bi jim dodal še nekaj protikandidatov, saj imamo v Sloveniji veliko ugledih in razgledanih športnih osebnosti.

Vedno ste poudarjali prostovoljsko naravo vloge predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije. Vseeno pa se je verjetno športno delo zajedalo tudi v čas vašega političnega in gospodarskega delovanja. Ste kdaj šteli ure, ki jih posvečate olimpijski družini? Iz leta v leto jih je bilo več. Na srečo sem bil od leta 1997 upokojenec, čeprav imam v Ljubljani svetovalno družbo. Trdim, da sem pomemben del svojega življenja posvetil športu.

Vedno brez plačila? Vedno.

Kaj pa druge ugodnosti? Ima OKS sistem, ki posamezniku preprečuje, da bi se brez nadzora povezoval z zunanjimi izvajalci, pri katerih bi imel lastniški delež ali bi bil z njimi povezan na podoben način? Vprašanje je, ali je takšen sistem mogoče do potankosti razviti. Osebno o tem dvomim. A gre za vprašanje etike. Poudarjam, da nisem nikoli poslovno sodeloval na področjih, ki bi bila povezana s športom. Če me je kdaj kdo prosil za nasvet, sem mu ga sicer dal, a brez plačila. Tudi pri vseh ugodnostih sem bil zelo previden. Vedno sem zasebno uporabo, na primer telefona, plačeval sam.

Prihodnji mesec se torej poslavljate od predsedniškega položaja OKS. Sledi popoln športni umik? Še leto in pol bom podpredsednik Mednarodne smučarske zveze. Obenem sem podpredsednik združenja evropskih olimpijskih komitejev. V obeh primerih sem predstavnik najmanjše države. Kako bo po tem, ne vem. Če bodo v naših zvezah menili, da me še naprej potrebujejo, sem pripravljen vztrajati. Vprašanje pa je, ali bo naša država še lahko ohranila omenjena položaja.