Janez Gorišek: Vikersund ima gost zrak, Planica pa veter

Letalnica v Vikersundu je bila v zadnjem letu popolnoma prenovljena. Že prvi dan, ko so se na njej preizkusili največji skakalni mojstri, pa je padel nov svetovni rekord. Domačin Johan Remen Evensen je pristal daljavi pri 246,5 metra in za 7,5 metra izboljšal rekord, ki je bil skoraj šest let v lasti Planice. Na moderni napravi se je odlično znašel tudi Robert Kranjec. Slovenski lovec na daljave je v petek skočil 232 metrov in dosegel najboljšo slovensko znamko. Rekordi so malce presenetili tudi glavnega konstruktorja letalnice v Vikersundu, slavnega slovenskega inženirja Janeza Goriška, ki je tudi oče planiške letalnice. Gorišek, čigar bogate izkušnje so Norvežani z veseljem izkoristili, je med drugim razložil, kakšne so prednosti moderne letalnice, kakšna je razlika med Planico in Vikersundom ter kako se razlikuje način dela na slovenskih in norveških skakalnicah.

Kako komentirate nov svetovni skakalni rekord? Moram reči, da me je presenetilo, da je šlo tako hitro. Pričakoval sem, da bomo dalj časa iskali pravi polet. Prek 240 se je letelo z razmeroma nizko hitrostjo. Ugotovili smo, da je ključ v gostoti zraka. V Vikersundu je zaradi lege blizu nadmorske višine 0 zrak bolj gost, zaradi tega so vzgonske sile večje in skakalci lažje letijo. Krivulja leta je bila lepa, vse to pa je prineslo dolge skoke.

Kakšna je razlika med letalnicama v Vikersundu in Planici? Planiška velikanka leži 1000 metrih nadmorske višine, kar pomeni, da za isto dolžino potrebuješ večjo hitrost. Krivulja leta spremlja sam profil letalnice. Hrbtišče smo v Vikersundu pomaknili nekoliko nazaj in dvignili za pet metrov. Pokazalo se je, da je naprava primerna za dolge skoke. Prednost Planice je na drugi strani vzgonski veter, katerega v Vikersundu praktično ni in zaradi katerega se lahko leti dlje. Na kratko bi rekel tako, da ima Vikersund gost zrak, Planica pa veter. Vzletišče je enako na obeh skakalnicah. Kar se tiče Planice, je načrtovanje podobno temu v Vikersundu. Pravila mednarodne smučarske zveze (FIS) dovoljujejo, da bo planiška skakalnica lahko še večja, ker so določeni elementi na njej boljši. To je vpeljava varnostne prehodnice klotoide. Gre za pravilen prestopen prehod v sam iztek letalnice. Planica je manj strma, pri daljavi 215 metrov oziroma po novem pri 225 metrov je njen kot 30 stopinj, v Vikersundu pa 32. Na Norveškem smo računali na brezvetrje, zato smo morali narediti doskočišče bolj strmo. Krivulja leta pa je tu zelo lepa in je potegnjena bližje podlagi.

Torej je v načrtu povečanje planiške letalnice … Vseskozi razmišljamo, kako naprej. V načrtu je, da bo do povečanja prišlo leta 2013, in to v okviru gradnje nordijskega centra. Takrat bomo lahko letalnico prilagodili novim predpisom. Višinska razlika naprave bo s 130 povečana na 135 metrov, povečana pa bo tudi hitrost na odskočni mizi, ki zdaj znaša 30 metrov na sekundo. Skakalnica bo dobila končno obliko, zasnovana pa bo po tej v Vikersundu. Treba je vedeti, da brez planiške skakalnice ne bi bilo vikersundske v tej obliki. Planica je bila testni poligon za Vikersund, zdaj pa bo obratno. Projektiram povsod enako, tako da lahko preizkušam zadeve. Poudaril pa bi, da so letalnice vedno bolj varne, ker smo dali poudarek na varnosti in pa tudi obliki hrbtišča.

Je lahko težava za varnost tudi veter? Je, zato že razmišljamo o vetrni zaščiti, vetrnih mrežah ali spojlerjih. Ko v Vikersundu 'vleče', se ne da skakati. Je pa skakalnica lepo oblikovana, tako da se lahko montira takšna vetrna zaščita po celi napravi. V Planici moramo še razmisliti, kako bomo postavili te vetrne prepreke. Na naslednjih tekmah bomo preizkusili tudi novo napravo, ki bo lahko za eno minuto naprej predvidela, kakšni bodo pogoji na skakalnici.

Ste vi v celoti zasnovali projekt v Vikersundu? Glavna projektanta sva midva s sinom. Pomagali smo jim predvsem načrtovati profil na skakalnici. Mi imamo bogate izkušnje iz Planice, zato smo jim priskočili na pomoč in naredili načrte. Bila je kar velika odgovornost. Tu ni šale, saj se morajo vsi parametri, kot so hitrost, veter in tako naprej, iziti. Ko fant skoči, se mora vse poklopiti.

Koliko časa so potrebovali Norvežani za izgradnjo skakalnice? Odločili so se pred 10 leti, ko so imeli zaradi premočnega vetra dvakrat prekinjeno svetovno prvenstvo, ki so ga morali skoraj odpovedati. FIS je nato zahtevala, da morajo nekaj spremeniti, bodisi narediti osvetlitev nočne tekme bodisi zaščito proti vetru. Nekaj let tu nato ni bilo tekem. V zadnjih letih so se odločili, da želijo poglobiti skakalnico, pomakniti v hrib in narediti zaščito. Projekt sva prevzela s sinom. Nato je steklo hitro, celotno skakalnico so naredili v zadnjih osmih mesecih. Seveda pa je treba še veliko postoriti okoli naprave, denimo zgraditi tribune in postaviti kabinsko žičnico.

So imeli tudi na Norveškem podobne težave s spori kot v Planici? V Planici nam je na pomoč priskočila država. Prej smo imeli 50 let zemljišča v najemu, zdaj pa so v državni lasti. Če želite priti do evropskih sredstev, morate biti lastnik. Hvala bogu, da je država pri nas odkupila zemljišča. Država je nato oblikovala zavod, ki bo vodil vzdrževanje in investicije. Na Norveškem so imeli srečo, ker so bila zemljišča v lasti neke gospe, ki je vse pisala na društvo, sedaj pa to društvo upravlja s centrom. Članov društva je okrog 2000, praktično ves kraj. Članarina znaša 2000 evrov, vsak pa za to dobi denimo bundo in še kup ugodnosti. Bistvo pa je, da vsi živijo za ta center. Društvo se razvija samo, odloča samo, zato je vključenih ogromno ljudi in prostovoljcev, ki je pripravljenih delati. Podobno je bilo doslej tudi v Planici in upam, da bo tako tudi naprej. Morda bo treba zopet zbrati skupaj prijatelje Planice kot društvo, v okviru katerega se bomo denimo zbirali tudi vsi tehnični delavci. Norvežani imajo to društvo, vanj pa so vključeni vsi najmočnejši podjetniki v okolici. Ko sem prišel v petek v Vikersund, sem videl, kako pred skakalnico sneg čisti bogat podjetnik, lastnik velike firme, ki gradi avtoceste. To je pripadnost.