Gorazd Penko: Vsako leto gre od 80 do 100 zračnic

Koliko časa zahteva priprava maratona in na kaj vse je treba misliti, pa si udeleženec niti ne predstavlja? Kakšna je primerjava z nekdanjimi časi? Maraton je le pika na i same prireditve, ki se vleče skozi celo leto. Ko je konec dirke, se že začnejo priprave na naslednjo – od medijskih in promocijskih do sodelovanja s pokrovitelji ... Včasih je bilo bolj preprosto, Franje si se lotil mesec in pol pred začetkom. Danes se nekateri spotikajo ob število pokroviteljev, a so bistveno bolj zahtevni kot nekoč, vsakomur smo dolžni poslati poročilo. Brez njih ne bi bilo nikakršnih možnosti, da bi organizirali takšen dogodek. Fiksnih stroškov je tako veliko, da zgolj s prijavnino pridemo od BTC-ja le do Dolgega mostu, mogoče pet kilometrov dlje, do Vrhnike pa zagotovo ne. Če bi se želeli ''pokriti'' sami, bi morala biti prijavnina 85 evrov. Ekonomski položaj je presenetil vse, vendar je prireditev na enaki ravni kot v preteklosti, morda celo za odtenek boljša. Tu in tam sicer slišim, kaj govorijo po forumih, a se vidi, da to pišejo tisti, ki niso nikoli organizirali niti piknika za 30 ljudi. Toliko jih imamo mi samo na okrepčevalnici v Dolskem.

Zakaj mislite, da se je Franja razcvetela, Pohorskemu maratonu pa ni uspelo držati koraka? Razcvet bi lahko pripisal predvsem zagnanosti organizatorjev, tradiciji, povezani s Franjo in konstruktivnemu sodelovanju celotne regije, kjer poteka maraton. Ena od vrednot prireditve je mogoče tudi ta, da spodbuja sodelovanje med ljudmi, ki ga je dandanes vedno manj. Maraton promocijsko in tudi sicer pozitivno vpliva na same kraje. Cestna podjetja začnejo vedno 14 dni pred Franjo krpati ceste, vidi se, da ljudje živijo s tem. Konec koncev je prireditev prinesla marsikatero ugodnost – na vzponu na Kladje je bil v začetkih dirke še makadam in prepričan sem, da bi brez Franje položili asfalt šele 15 let pozneje, kot so ga sicer.

Koliko Slovencev je doslej že prekolesarilo maraton? Se delež žensk na prireditvi zvišuje? Vsako leto je približno polovica novih udeležencev in mislim, da se ne bom zmotil za več kot pet tisoč, če rečem, da je Veliko in Malo Franjo doslej prekolesarilo približno 54 tisoč Slovencev, samo Veliko Franjo pa zagotovo 45 tisoč. Najstarejši kolesarji imajo tudi prek 80 let. Zelo se je izboljšala udeležba žensk, pred šestimi leti jih je bilo štirideset ali še manj, predlani pa že 380 oziroma deset odstotkov, kar je v svetovnem merilu fenomen. Če jih je v Italiji tri odstotke, je že veliko, prednjačijo pa tiste nad trideset let, ki so že malo bolj osveščene.

Pred nekaj leti ste uvedli merjenje časa. Kako je bila novost sprejeta? Ob uvedbi merjenja časa sem najprej poklical ženske in jih povprašal za mnenje, pa so vse rekle, da jim je bolj všeč, če se čas meri, enako je bilo pri anketiranih moških. Njihov argument je bil, da lahko brez merjenja kolesarijo tudi sami. Obenem smo uvedli nek red, ki ga pred tem ni bilo, saj nam je včasih polovica udeležencev ušla že pred uradnim štartom.

Kolikšen je delež tistih, ki nastopajo s tekmovalnimi ambicijami glede časa, in koliko jih gre na maraton zgolj zato, da ga prevozijo? Tretjini je čas dokaj pomemben, tetjina pride zaradi uživanja, tretjini je izziv enkrat prevoziti maraton, pa zaradi družbe ...

Tehnologija je skokovito napredovala. So tudi časi kolesarjev zaradi tega hitrejši? Oprema je s tisto izpred 30 ali celo 15 let neprimerljiva. Štiri petine udeležencev je bistveno hitrejših kot pred 15 leti, če bi primerjal njihovo povprečno pripravljenost, pa je razlika ogromna. Sama kolesa sicer so nekoliko hitrejša, a to ni tako pomemben dejavnik.

Koliko se lahko najboljši rekreativci na takšnih prireditvah približajo aktivnim ali bivšim tekmovalcem? Po ravnem malo bolj, v klanec malo manj. Sicer pa so pri nas klubi dobro organizirani in vsakega nadarjenega kolesarja zelo hitro opazijo, tako da so najboljši v tekmovalnih ekipah.

Je tudi med rekreativci morda prisoten doping? Lani je olimpijski komite po tekmi nenapovedano testiral prvih šest kolesarjev, vsi testi pa so bili negativni. Pri nas tega ni veliko in ne vem, zakaj bi bilo. Prav iz tega razloga tudi nočemo podeljevati denarnih nagrad, saj bi sicer lahko prestopili mejo tekmovalnega športa. Vedno pa obstajajo sumničenja.

Koliko tistih, ki štartajo, ne pripelje na cilj? Številka se vseskozi giblje od 50 do 80. Nekateri odstopijo zaradi okvar kolesa, drugi zaradi padca. Pri okvarah sicer nudimo hitri servis, če je treba kaj priviti ali nastaviti. Opažamo pa, da gre ogromno ljudi na maraton nepripravljenih oziroma brez zračnice, kar je za današnje pojmovanje absurdno. To je tako, kakor da bi šel na Poljsko z avtomobilom brez rezervnega kolesa, na maratonu pa imaš veliko večje možnosti za defekt. Vsako leto gre od 80 do 100 zračnic in vedno jih zmanjka.

Množični padci so ena največjih bojazni kolesarjev. Kako je s tem na Franji? Padci so sestavni del maratonov povsod po svetu. Z ustrezno organizacijo in opozorili lahko pripomoremo, da jih je čim manj, še vedno pa lahko udeleženci sami naredijo največ ali pa najmanj škode. To pomeni, da so korektni do soudeleženca. Obstaja kolesarski bonton, ki pravi, opozarjaj, pomagaj, preprečuj, ne bodi nestrpen. Tudi izurjenost in pripravljenost vplivata na varnost, ljudje so se vedno bolj vajeni voziti v skupinah. Glede na porast udeležencev pa je padcev sorazmerno manj.

V kakšni smeri pričakujete razvoj koles in varnostne opreme? Je možen nov ogromen preskok? Materiali se bodo gotovo spreminjali, ne bo pa tako drastičnih sprememb, kot so bile v zadnjih 20 letih. Sicer pa kilogram dobrega kolesa stane tisoč evrov, kolo pa tehta šest ali sedem kilogramov. Če bi to prenesli na avto, bi bil vsak vreden milijon evrov. Kaj je na kolesu takšnega, ne vem, zanimanje za kolesarstvo pač vzdržuje vrtoglave cene. Pri najboljših rekreativcih lahko opazimo parado prestižnih blagovnih znamk, marsikateri tekmovalec v naših klubih pa nima takšne opreme kakor nekateri udeleženci.