Gluhi Žiga brani vrata Ptuja

Žiga Bedenik je imeniten dokaz, da volja najde pot. Enaindvajsetletnik s Ptuja študira športno treniranje, opravlja študentsko delo ter ob tem še redno trenira in igra za domačo Dravo, moštvo, ki po treh krogih druge rokometne lige tekmecem še ni pustilo točke in bo očitno eden glavnih pretendentov za 1. B-ligo. Žiga (uspešno) brani svojo mrežo, čeprav je gluh in brez polževega vsadka ničesar ne sliši. Sprva je bil igralec, zadnjih pet let pa je vratar, saj je to zanj preprosteje. A Žiga v golu uživa, skuša čim več gledati sodnika in brati z ustnic, pri komunikaciji pa so mu v veliko pomoč tudi soigralci. Nekoč bi rad postal trener.

Kdaj ste začeli igrati rokomet in kaj je bil glavni povod, da ste se odločili ravno za ta šport? S koliko leti ste prišli v člansko ekipo? Rokomet sem začel igrati pri osmih letih. Poskušal sem z več športi – smučanjem, plavanjem, tenisom, jahanjem –, a mi nekateri niso ustrezali zaradi finančnih zmožnosti, pri nekaterih pa je bila večja ovira tudi moja gluhost. Tako sem končal pri rokometu, pri katerem mi je lahko pomagal moj oče, saj ga je tudi sam igral. V člansko ekipo sem prišel pred tremi leti.

Kakšne težave so se pojavljale na začetku z razumevanjem trenerja, soigralcev? Kako ste jih odpravljali? Na začetku sem igral rokomet kot zunanji igralec, a zaradi gluhosti nisem mogel dobro slediti igri. Po posvetu s trenerjem sem se odločil, da bom poskušal kot vratar, saj tako lažje spremljam potek igre. Na treningih me velikokrat spremlja tudi oče, ki mi pomaga pri razlagi trenerjevih navodil. Nekaj časa sem imel tudi trenerja, ki je obvladal znakovni jezik, kar mi je prišlo zelo prav, saj sem ga lahko dobro razumel.

Nosite tako imenovani polžev vsadek v ušesu na treningih, tekmah? Koliko slišite z njim in brez njega? Na treningih in tekmah ne nosim vsadka, saj je zelo drag, ker pa je rokomet zelo groba igra, bi se lahko poškodoval. Brez njega ne slišim ničesar, tako da moram med treningi in tekmami zelo dobro opazovati, kar pa mi položaj vratarja tudi omogoča. Čutim pa vibracije s tribun (bobne, ploskanje ...).

Kako lahko komunicirate s trenerji in soigralci, če jih ne slišite? Z branjem z ustnic? Da, veliko tudi berem z ustnic, trener in soigralci pa se mi poskušajo prilagajati z vsakdanjimi kretnjami.

Se je kdaj med treningom, tekmo pripetilo, da ste kakšno navodilo napačno razumeli in je iz tega nastala kakšna anekdota, šala? Ne, ne spomnim se, da bi se kdaj to zgodilo, vsi se zelo trudijo, da jih res lahko razumem, če ne takoj, pa želeno večkrat ponovijo.

Sodniškega piska ne slišite. Se pojavljajo težave, če sodnika le gledate? Na začetku vsake tekme sodnike opozorim, da ne slišim, in jih s tem opomnim, da naj vse svoje odločitve nakazujejo, kot to določa rokometni pravilnik, se pravi s kretnjo. Pri izvajanju sedemmetrovke pa mi pomagajo soigralci z nakazovanjem žvižga.

Kaj so vaši cilji v rokometni karieri? Si želite braniti v katerem od velikih slovenskih klubov, reprezentanci? V rokometu bi rad ostal še kar nekaj časa. Moja želja je tudi, da se z Dravo uvrstimo v višji razred tekmovanja. Kot vsak vratar imam tudi jaz željo braniti v kakšnem velikem klubu. Zavedam pa se, da je za uresničitev takega cilja potrebno veliko trdega dela, še izboljšati tehniko, koncentracijo … Moj veliki vzornik je Thierry Omeyer, eden izmed najboljših vratarjev na svetu. Veliko delam tudi za njegovo tehniko.

Odločili ste se za študij trenerstva. Menite, da bosta lahko vzpostavili komunikacijo s svojimi varovanci? Po končanem študiju bi želel trenirati gluhe, otroke, tudi slišeče. Menim, da bom med študijem pridobil znanje in izkušnje, da bom lahko ugotovil, kako bo potekala moja komunikacija tudi s slišečimi.

Ob študiju in rednem treniranju tudi delate. Kako vam to uspeva? Študentsko delo opravljam šele dober teden, izredni študij pa sem začel ta teden, tako da še ne vem, kako bo vse skupaj potekalo. Glede na to, da imam predavanja dvakrat na teden, menim, da mi bo ob podpori domačih uspelo.

Kako je v Sloveniji poskrbljeno za gluhe športnike in nasploh ljudi? Za gluhe športnike tako kot nasploh za gluhe je pri nas bolj slabo poskrbljeno. Ne dobivamo nobene pomoči, športnike financirajo predvsem sponzorji, prav tako pa je težko dobiti kakršnokoli zaposlitev.

Kaj počnete v prostem času? Poleg tega, da igram rokomet, sem zelo aktiven tudi pri gluhih, saj pri njih občasno treniram – predvsem ob koncih tedna, če ni tekem – in tudi igram na raznih turnirjih v futsalu in odbojki. Lani sem bil na turnirju v Srbiji razglašen za najboljšega vratarja v futsalu.