Fraza ''delamo v dobro hokeja'' postaja oguljena

Slovenski hokej je skozi leta doživljal vzpone in padce. Tako v rezultatskem kot tudi v organizacijskem smislu. Neizpodbitno dejstvo pa je, da so v vseh teh letih pri omenjenih stvareh sodelovali isti ljudje. Pri hokeju ti športni delavci radi poudarjajo, da delajo v dobro hokeja, da ga imajo radi, da ne morejo živeti brez njega. Povsem življenjska situacija. Če si v nekem športu toliko časa, je logično, da vztrajaš v njem. Seveda do neke mere. Tudi aktivni športnik, ko pride do določene ravni, ko ugotovi, da ne more več, prepusti mesto mlajšemu … Tistemu, ki razume napredek in moderen sistem. A kaj, ko je folklora slovenskih športnih zvez, da nekateri vztrajajo do konca. Menjajo le stolčke. Je to doprinos športu v smislu napredka ali pa le požrešnost in želja po moči?

In do te situacije je prišlo na Hokejski zvezi Slovenije. Na eni strani je predsednik Matjaž Rakovec s predsedstvom mladih moči, ki si jih je izbral sam, in na drugi nekoliko starejše gospode, ki grejejo stolčke pri slovenski krovni organizaciji že lep čas. Do zapleta je prišlo po poročilu nadzornega odbora izključno z obtožbami (kršenje statuta in poslovnika HZS, odpoved pogodbe z Johnom Harringtonom, rušenje ugleda v mednarodni javnosti in tako naprej) na račun predsednika, ki pa konec koncev vodi predsedstvo, s katerim skupaj opravlja izvršilno funkcijo. V tej luči imajo obtožbe na račun predsednika HZS naravo diskreditiranja. Po tem takem se postavlja logično vprašanje. Je komu stopil na rep? Morda je narobe to, da je napovedal transparentno delovanje, ukrepe za nepravilnosti, ki so bili narejeni v času prejšnjega vodstva, in da je opravljena revizija pokazala dolgove do upnikov v višini 1.100.000 evrov in ne le 400.000, kot je dejal nekdanji predsednik in sedaj član nadzornega odbora Ernest Aljančič (za Dnevnik 12. oktobra 2010, op. p.). Morda to, da nekateri nimajo več takšne oblasti, kot so jo imeli kot člani predsedstva. Vprašanj je veliko, odgovorov pa za zdaj malo.

Nadzorni odbor si je zabil dva avtogola

Nadzorni odbor si je na skupščini dejansko zabil dva avtogola: 1. predsednik NO Janez Potočnik po odgovoru Rakovca na obtožbe ni znal argumentirati teh obtožb in je kot po tekočem traku tudi z višjim tonom ponavljal, da je to stališče NO. Že, toda za obtožbe morajo obstajati trdni argumenti oziroma dokazi. Kot predstavnik NO pred skupščino, ki je namenjena prav razpravi, teh ni znal podati. Ni sodeloval pri pisanju poročila, ali pa je bilo to napisano brez tehtnega premisleka? 2. skupščina kot najvišji organ HZS ni potrdila poročila NO. Že moralna načela kar kličejo po podobnem dejanju, kot ga je izvedel predsednik. Nadzorni odbor, glede na zavrnitev poročila, dela slabo. Ni dobil podpore pri potrditvi. Dobil je nezaupnico. In prav zaradi tega bi moral preveriti ali sploh še ima zaupanje članov HZS. Bodo tako ''načelni'' možje tega sposobni? In ko smo že pri predsedniku NO Janezu Potočniku. Slednji je bil del tega organa tudi v prejšnjih mandatih. A v tistem času z drugimi člani NO ni našel nobene hujše kršitve predsedstva. In to kljub temu, da je prav takrat prišlo do najvišje zadolženosti HZS, zaradi katere je prišlo do blokade bančnega računa! Se vam ne zdi, da je to za gospoda Potočnika še en razlog po odstopu iz tega organa?

Ve se, kdo je zaslužen za uspehe slovenskega hokeja

Ernestu Aljančiču in njegovim soborcem nihče ni in nikoli ne bo jemal zaslug pri uspehih slovenskega športa. Pod njim so se pisali največji uspehi, člani so prišli do elite, se tam obdržali, poskrbel je, da je Slovenija priredila številna svetovna prvenstva v različnih kategorijah. Aljančič je s svojim vplivom v Mednarodni hokejski zvezi (IIHF) izjemnega pomena za HZS in tu bi moral ponuditi roko novim vodilnim. Sam je 12. oktobra, ko je Rakovec šele sedel na čelo HZS, za Dnevnik dejal: ''Rakovec je resen kandidat in pravi človek za vodenje HZS. Ker je hokej moje življenje, v njem ostajam, pomagal pa bom s poznanstvi, ki jih imam v Mednarodni hokejski organizaciji,'' in '' Slovenski hokej razjedajo notranji sovražniki, saj zunanjih ni.'' Zanimivo, saj je takrat Rakovec šele postal predsednik HZS. Kdo je torej notranji sovražnik?

Za konec še eno vprašanje. Kdaj bodo člani HZS le začeli delovati z roko v roki, brez medsebojnega nagajanja, z delovanjem po najboljših močeh na tistih področjih, kjer se najbolje izurjeni?