"Če bi ostala v bolnišnici v Srbiji, bi bila danes brez noge"

Pogovor z Ireno Avbelj, sinonimom mednarodnega padalstva, je kot pogovor s prijateljico iz otroških dni. Žareča, zgovorna, zabavna. Če ne bi šepala, človek ne bi opazil, da sta za njo dve leti in pol kalvarije, ki se je začela z nesrečnim padcem pri doskoku na evropskem prvenstvu v Kikindi v Srbiji. Naša najuspešnejša padalka vseh časov si je poškodovala levi gleženj in golen, zlomila križnico, poškodovala dve vretenci in periferne živce. Rehabilitacija še vedno ni končana. Konec marca jo čaka nova, že 18. operacija. Po 17 operacijah na poškodovani levi nogi je zdaj čas še za desno. Koleno, ki je zadnji dve leti in pol prevzemalo breme desne, je klonilo. Avbljevo čaka novih devet mesecev rehabilitacije. Kljub temu ostaja optimistična, saj ji, kot pravi, drugega niti ne preostane.

Katere so najpogostejše poškodbe, ki doletijo padalce? Pri padalcih se poškodbe z leti kopičijo. Pri odpiranjih padala in pristankih so prisotni ogromni pritiski, kar se ponavadi odraža v kolenih in hrbtenici. Ni pa to pravilo.

Sama s poškodbami, razen zvitega gležnja, do nesreče nisem imela izkušenj. Po 11 tisoč skokih nisem čutila nobenih bolečin. Sploh nisem vedela, kaj je to bolečina. No, zdaj pa je moja edina želja to, da me dve uri ne bi nič bolelo. Živce imam kar konkretno poškodovane in še dobro, da sem se sestavila do te mere, kot sem se.

Kako je mogoče, da so vam zdravniki v Srbiji, kjer ste doživeli nesrečo, dejali, da gre le za zlom noge? Morda zato, ker so me rentgensko slikali samo od zgoraj navzdol in ne od strani. Bala sem se, da imam polomljena kolka, bolečine so bile grozne in zdravniškemu osebju nisem dovolila, da me premikajo. Ko so me nato s helikopterjem Slovenske vojske prepeljali v ljubljanski Klinični center, so zdravniki dejali, da iz tistega rentgenskega posnetka, ki je nastal v Srbiji, res ni mogoče ničesar ugotoviti.

Prepričana sem, da bi, če bi ostala v bolnišnici v Srbiji, ostala brez noge. Tam so mi nogo zašili, naravnali, nadeli gips in poslali na helikopter. In ko so mi na kliničnem centru v Ljubljani gleženj spet odprli, so v gležnju našli zemljo! Najverjetneje bi prišlo do sepse.

So vam takrat rekli, da ste kljub vsemu vendarle imeli srečo? Ja, če bi bilo poškodovano eno vretence višje, bi bila obsojena na invalidski voziček.

Kot bi šlo za potrditev tistega znanega reka, da se lahko v trenutku vse spremeni. V trenutku. Zame je bil to res šok. Vse življenje nisem imela skoraj nobenih zdravstvenih težav, danes pa se veselim vsakega malenkostnega napredka. Pred poškodbo se mi je vse zdelo samoumevno, zdaj pa je bil ogromen dosežek že to, da sem se zmogla obrniti v postelji, ali to, da so mi v bolnišnici 16. dan po poškodbi za 30 odstotkov dvignili naklon vzglavnika.

So vas na tečajih padalstva pripravili na vse mogoče scenarije, ki se lahko pripetijo v zraku ali ob pristanku? Na tečaju greš skozi vse standardne postopke za vse nevsakdanje stvari, ki se ti lahko zgodijo. Pojavljajo se vedno nove, zato se je o tem potrebno veliko pogovarjati in ponavljati kaj moraš ob določenem problemu narediti. V trenutku, ko se to zgodi, imaš običajno zelo malo časa, da pravilno reagiraš.

Koliko ste ga imeli vi? Sekundo. In v tem času moraš ugotoviti, kaj je narobe in pravilno reagirati, rešiti situacijo. Lahko reagiraš napačno in narediš totalko. Seveda pa nihče ne ve, kako se bo odzval v kritičnem trenutku.

Mislim, da sem sama iz vsega skupaj potegnila maksimum. V tistem trenutku sem poteze vlekla dobesedno iz vsepovsod.

Tako sem se še iz časov študija na Fakulteti za šport spomnila, da se moram ob pristanku vreči čez ramo, tako kot smo to počeli pri judu. Poleg tega sem se spomnila pogovora s švicarskim padalcem, ki se je hudo poškodoval in mi nekoč omenil, da če ne bi ob tla treščil le z eno stranjo telesa, ki je takrat deloval kot amortizator, bi bile posledice lahko usodne. Če bi pristala z enako obremenitvijo na obe nogi, bi se kolki lahko zarili v notranje organe in to bi lahko bila velika težava.

Menda ste ob tla treščili s hitrostjo 50 kilometrov na uro. Priletela sem pod kotom in nisem direktno treščila. Hitrost je bila nekje med 50 in 60 km/h. Vem, da so bile prisotne velike sile, in ni mi jasno, kako so drugi deli telesa ostali dokaj celi. Levo nogo sem zavestno potisnila naprej, zato je leva stran telesa nastradala bolj kot desna in tudi živci na levi strani so bolj poškodovani kot na desni.

V televizijskih oddajah Air Crash Investigation strokovnjaki proučujejo letalske nesreče in iz teh izluščijo nova spoznanja, ki lahko komu koristijo v podobnih situacijah. Se to dogaja tudi v primeru padalskih nesreč?

Tudi v padalstvu se iz nesreč izluščijo spoznanja in iz tega naredijo priporočila za ostale padalce. Včasih se spremeni tudi kakšen del opreme, da do določenih nesreč ne bi več prihajalo. Lahko tisoč skokov narediš po enakem postopku in se ti pri 1001 zgodi kaj nepredvidenega.

V intervjujih pred nesrečo ste večkrat dejali, da je padalstvo varen šport, da več kot 10 tisoč skokov niste imeli nobenih težav z glavnim padalom. Vam ni bilo težko, ko pa nas večina ne upa na glas razmišljati niti o tem, da smo zdravi, saj se potem hitro rado kaj zgodi.

Ne, nikoli nisem razmišljala o tem, da se mi lahko kaj hudega zgodi, in še vedno tako razmišljam.

Ja, zgodila se mi je huda nesreča, ampak še vedno ostajam optimist, ne zganjam panike in drame in ne želim živeti ovita v vato.

Očitno mi je bilo v tistem trenutku namenjeno vse slabo za naprej in za nazaj.

Ste kdaj razmišljali, zakaj, kako, ste prav ravnali, kaj bi lahko storili drugače ali ste to povsem odmislili? Ja, povsem sem odmislila. Zelo hitro sem se postavila na realna tla. Eden od nasvetov, ki sem jih dobila od prijatelja, ki me je obiskal v bolnišnici, je bil, da se ne smem zlomiti psihično. Dopovedala sem si, da moram razmišljati samo od tega trenutka dalje, poti za nazaj ni in razmišljanje, kaj bi bilo, če bi bilo, je brezpredmetno.

Je pa rehabilitacija pravi trening potrpežljivosti. Ko šteje vsaka malenkost v napredku. Ko ti zdravniki začnejo govoriti, da je neka stvar dokončna, da bolje ne bo nikoli, me to prej spodbudi kot obratno.

V nekaterih primerih so sicer zdravniki imeli prav, v drugih pa ne. Čeprav pozitivno gledam v prihodnost, pa moram nekatere stvari sprejeti. Ta trenutek ne morem skočiti niti deset centimetrov. Od vseh faz skoka ta trenutek zmorem le prosti pad. Ne morem ne do letala, ne v letalo, ne z letala, kaj šele da bi zmogla izvesti pristanek.

Ste v času rehabilitacije potrebovali tudi psihološko pomoč? Ne, nisem bila tak primerek. Sicer nastopijo tudi hudi trenutki in temne misli, ampak za zdaj sem se iz tega lahko vedno izkopala.

S čim si pomagate, krepite optimistični pogled? S plavanjem in kolesarjenjem. Veselim se stvari, ki jih sploh še lahko počnem.

Verjamete, da se boste lahko vrnili na staro delovno mesto v Slovensko vojsko? Kaj konkretno je obsegalo vaše delo? Delala sem kot poveljnica šolsko-padalskega oddelka v Slovenski vojski. Nisem ravno ustvarjena za pisarniško delo. Sicer pa imam končan višješolski študij na Fakulteti za šport in informatiko na Fakulteti za organizacijske vede. Bomo videli, čaka me še 18. operacija, dodatna rehabilitacija in za zdaj ostajam v bolniškem staležu.

Je varnost v padalstvu zdaj na boljši ravni kot nekoč? Kakšen je napredek v tem pogledu? Absolutno, vse napreduje, tako glede razvoja opreme kot tudi varnostnih mehanizmov. Vse to je zelo napredovalo.

Smrtne nesreče, ki se dogajajo v padalstvu, se zgodijo zaradi skupka več dejavnikov, ne samo enega.

Padalstvo se razvija v smeri majhnih in hitrih padal, ki so zahtevnejša. Namenjena so za discipline v prostem padu in nekatere nove discipline, ki so se razvile s pojavom teh manjših padal. Hudih nesreč je glede na število skokov precej manj kot v preteklosti.

Še vedno spremljate, kaj počnejo vaši padalski kolegi? Seveda, spremljam tudi tekmo svetovnega pokala v padalstvu, ki se vsako leto odvija v Lescah.

Kaj najbolj pogrešate iz tega obdobja? Trenutno nič, ker je vsa moja pozornost usmerjena popolnoma drugam.

Ste ta del življenja povsem odrezali? Ja. Razmišljala sem tudi, da če se mi je to že moralo zgoditi, potem je bolje, da se mi je zgodilo zdaj kot pa pred desetimi leti. V tem času mi je vendarle uspelo doseči že marsikaj.

Zdaj pa ne razmišljam o tem, ker vem, da ne zmorem. Ne sanjarim, kako bi bilo lepo v zraku. Ko bom to zmogla, bom že šla.

Da pa bi poskusila zgolj zato, da sebi dokažem, da zmorem, pri tem pa ne bi bila prepričana, da se bo izšlo, tega pa ne, ta leta sem že preživela.

Najin pogovor poteka ravno v času največje evforije, ki so jo "zakrivile" olimpijske igre v Sočiju. Ste kdaj obžalovali, da padalstvo ni del družine olimpijskih športov? Seveda smo se vedno želeli priključiti olimpijskim športom. Ne vem sicer, zakaj nam to ni uspelo, nekaterim drugim, precej mlajšim športom, pa je. Nedvomno pa je nastop na olimpijskih igrah želja vsakega športnika.

Kako gledate na t. i. BASE skoke? Pri 20 letih bi bila za, saj se mi tako ali tako nič ni moglo zgoditi. Pri vsaki stvari sem bila zraven. Zdaj pa me ne mika. Sem pa pred leti skočila z nekega mostu. Z višine 270 metrov. Groza.

Zanimivo je, da vas je strah leta z jadralnim padalom, medtem ko vam je skok iz letala nekaj povsem vsakdanjega. Ja, tega pa me je res strah. Že od nekdaj. Pa saj sem poskusila. Občutek za padalo sem imela, ampak jadralna padala se mi zdijo zelo nestabilna. Takrat sem si rekla, jaz sem "ziheraš", grem raje na svoje padalo. Ko je enkrat odprto, je odprto, in tudi če ga turbulenca zapre, se znova odpre samo.