Ponedeljek, 10. 8. 2020, 4.00
3 leta, 8 mesecev
10 LET STOŽIC
Blišč in beda ljubljanskega megaprojekta
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,93
33
Mineva deset let od trenutka, ko so se odprla vrata štadiona in večnamenske športne dvorane v ljubljanskih Stožicah. Medtem ko objekta z nekaj zvezdniškimi trenutki še vedno iščeta pravo športno dušo, pa je precej bolj sramoten pogled na pripadajoči trgovski del, ki kot ena od večjih gradbenih lukenj v prestolnici klavrno propada in čaka na rešitev.
Pred natanko desetimi leti smo bili, gledano strogo športno-infrastrukturno, prepričani o tem, da je Ljubljana tudi na tej ravni vendarle postala pravo evropsko mesto, torej velik kraj s sodobnima štadionom in dvorano nacionalnega pomena. Ob tedanjem odprtju bi zlahka tudi verjeli smelim obljubam o tem, da je podoba gradbišča zgolj začasna ter da bo športni del v doglednem času zlit s poslovnim oziroma trgovskim delom. A desetletje pozneje je pogled proti Stožicam še vedno zelo klavrn. Kot bi sredi opuščenega gradišča vzklila dva športna objekta – dvorana z 12.500 sedeži, ki se razprostira na 14.164 kvadratnih metrih in v kleti skriva še ogrevalno dvorano, ter nogometni štadion s skupno površino 24.614 kvadratnih metrov in dobrimi 16 tisoč sedeži.
Foto: kako je potekala gradnja dvorane
Kaj se je dogajalo 10. in 11. avgusta 2010?
Če zavrtimo čas desetletje nazaj, pridemo v topel poletni avgust 2010. Delavci so pet minut pred dvanajsto poskušali končati dela (kar nekaj so si jih pustili tudi za pozneje), da bi lahko dvorana 9. avgusta gostila prijateljsko košarkarsko tekmo slovenske in španske reprezentance, štadion pa dan pozneje prijateljski obračun nogometnih vrst Slovenije in Avstralije.45 let po odprtju dvorane Tivoli je torej Ljubljana le dočakala sodoben dvoranski športni objekt, ki je že na prvi preizkušnji pokal po šivih. Poraz Slovenije, za katero so tedaj pod vodstvom selektorja Memija Bečirovića igrali tudi Goran Dragić, Boštjan Nachbar, Sani Bečirović in Gašper Vidmar, proti aktualnim evropskim in svetovnim prvakom (72:79) ni pokvaril dobrega občutka ob odprtju objekta. Krstni koš v dvorani pa je s črte prostih metov dosegel Primož Brezec.
Tudi dan pozneje je za krst poskrbel Primorec. Zlatko Dedić je namreč kot eden od adutov selektorja Matjaža Keka na prvi tekmi po SP 2010 v 78. minuti zatresel avstralsko mrežo. Končni rezultat (2:0) pa je v zadnji minuti postavil Zlatan Ljubijankić.
Video: strelec prvega gola Zlatko Dedić
Deset let pozneje …
V svojem prvem desetletju so Stožice doživele nekaj blestečih trenutkov. Dvorana je zaradi večje zmogljivosti postala bolj zanimiva za svetovne glasbene zvezdnike, v njej so priložnost videli tudi že osiveli glasbeniki z območja nekdanje skupne države, izziv pa je bila tudi za najpogumnejše domače zasedbe, med katerimi je treba navesti skupino Big foot mama.
Osrednji vrhunci dvorane pa so seveda povezani predvsem s športom. Med dogodki izstopata zaključni del evropskega košarkarskega prvenstva leta 2013 ter skupinski in delno tudi izločilni del lanskega evropskega prvenstva v odbojki. V obeh primerih so bile Stožice dom prave navijaške energije. Podobno velja tudi za Euro v futsalu 2018 in SP drugega kakovostnega hokejskega razreda leta 2012.
A če so se v omenjenih primerih tribune tresle ob navijaškem poskakovanju, pa je precej bolj skromen in miren "redni program" največje dvorane v državi. Košarkarji Olimpije so navijaški veter v svoja jadra pravzaprav ujeli le v prvi sezoni v Stožicah, ki je sovpadla z zadnjo zares konkurenčno evroligaško sezono. V nadaljnjih letih pa so se "zmaji" vse bolj oddaljevali od evropske elite, število gledalcev pa je kopnelo kot sneg na prvem spomladanskem soncu.
Druga kluba, ki naj bi po prvotnem scenariju evropske tekmece gostila v Stožicah, Krim in ACH Volley, pa sta ocenila, da se je na tekmah lige prvakov bolj smotrno preseliti v manjše dvorane. Rokometašice na Kodeljevo, odbojkarji pa v Tivoli.
Še manj sreče z lovljenjem višjih delov krivulje športnih nihanj je imel lučaj oddaljeni nogometni štadion. Ta je sicer postal domača tekmovalna baza nogometne reprezentance, a je ta zadnji zvezdniški trenutek, uvrstitev na svetovno prvenstvo, dosegla vsega nekaj tednov pred odprtjem. Čeprav se je na kar nekaj tekmah izbrane vrste čutil pozitiven navijaški utrip, pa je bilo veliko tudi tekem z anemičnim vzdušjem. Po drugi strani pa so bili nogometaši Olimpije največjega obiska deležni na tekmi, za katero so se dogovorili. Dobesedno. To je bilo gostovanje Chelsea, sicer pa so tribune zares dobro zasedene le na derbijih z Mariborom ter občasno na kakšni evropski tekmi.
Foto: kako je potekala gradnja štadiona
Večna gradbena luknja
A je še iskanje prve športne duše proces, ki je povezan tudi z rezultatskimi cikli in ljubljansko navijaško kulturo, v oči pa precej bolj bode to, kar se desetletje po odprtju Centra Stožice (ne) dogaja v neposredni bližini. Načrtovano nakupovalno središče namreč še vedno čaka na dokončanje in prve kupce. V desetih letih se je podoba prostorov od svežega gradbišča spremenila v propadajoče betonsko mesto duhov. Namesto trgovin so v etažah pod Športnim parkom Stožice le mah, plevel in številne velike luže, ki nastanejo ob vsakem deževju. Edina sprememba skozi leta je bila menjava lastnikov.
Spomnimo, Mestna občina Ljubljana (Mol) je marca 2008 sklenila pogodbo s podjetjem Grep (last Gradis G in Energoplan) o javno-zasebnem partnerstvu. Sprva je bil partner za trgovski del predvidena srbska trgovska družba Delta v lasti Miroslava Miškovića (v Ljubljani je lastnik petzvezdičnega hotela Intercontinental), zdaj pa je nedokončan trgovski del v lasti največjega trgovca z bananami pri nas in nekdanjega predsednika nogometne Olimpije Izeta Rastoderja.
Rastoder in Jankovič za zdaj še brez dogovora
Ljubljanski poslovnež je do lastništva prišel leta 2017 z nakupom terjatev do Grepa. Za 84 milijonov evrov terjatev je Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB) odštel 15 milijonov evrov.
Rastoder naj bi za dokončanje trgovskega dela potreboval okrog 60 milijonov evrov. Februarja so Finance poročale, da naj bi partnerja za dokončanje projekta našel v arabskem poslovnežu Mohadu Alabarju, ki vodi Eagle Hills, ob tem pa je ustanovitelj družbe Emaar Properties.
Poslovni del ob trgovskem središču predvideva še do sto metrov visok hotel, dela pa se na gradbišču še niso začela. V lanskem letu sta se na temo dokončanja Stožic pogovarjala ljubljanski župan Zoran Janković in Rastoder, vendar nista našla skupnega jezika, kar zadeva ostrešje nakupovalnega središča in to, kdo bi ga moral dokončati, ter uporabo parkirišč in dostopnih cest do kompleksa.
Gradnja Stožic je bila ena od glavnih predvolilnih obljub Jankovića ob njegovem prvem potegovanju za mandat župana Ljubljane, desetletje pozneje pa je nedokončani projekt za seboj pustil veliko bančno luknjo, številne propadle podizvajalce in tragične osebne zgodbe, povezane z njimi.
Pogled na nedokončan del Stožic.
Za Grepom ostala večstomilijonska bančna luknja
Grep je insolventnost razglasil štiri leta po odprtju Stožic, skupna višina dolgov pa je bila več kot 186 milijonov evrov. Banke so izgubile 135 milijonov evrov, podizvajalci pa so zaradi neplačanih del ostali brez 30 milijonov evrov.
Po uradnih podatkih je bil projekt na začetku vreden 81 milijonov evrov, na koncu pa je gradnja (znova po uradnih podatkih občine) štadiona in večnamenske dvorane stala 114 milijonov evrov.
33